Tiskane izdaje
Bruselj – Za evropsko politiko pri urejanju begunskega vprašanja pred volitvami v treh članicah, na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji, ni več tabujev, ki na koncu ne bi ostali na papirju zapisani kot cilj. A glavno vprašanje ostaja izvedljivost projektov.
To se, denimo, dogaja pri želenem sodelovanju z Libijo, od koder je lani odplulo okoli 90 odstotkov od skupaj 181.000 beguncev in migrantov, ki so prišli v Italijo. Čeprav je Libija kaotična država brez delujoče centralne oblasti, EU pod pritiskom pričakuje, da bo z libijsko obalno stražo lahko ustavila prehajanje ljudi čez Sredozemlje. V razpravah, tudi v nemški vladi, se pojavljajo ideje, po katerih bi ljudi začeli vračati z morja v Libijo (ko bodo razmere vsaj za silo stabilizirane) ali v druge severnoafriške države.
Vodja možganskega trusta Evropska iniciativa za stabilnost (ESI) Gerald Knaus, avtor pakta s Turčijo, zavrača ideje zagovornikov avstralskega modela. Tam deportirajo vse prišleke na otoke, kakršna sta Manus v Papui Novi Gvineji ali Nauru v Pacifiku. Ustavljanje ljudi na morju, preprečevanje vlaganja prošenj za azil in vračanje v severno Afriko, da ni le logistično neizvedljivo, temveč tudi v nasprotju z mednarodnim pravom. Na malteškem vrhu EU prejšnji teden je bila sprejeta rešitev, ki predvideva ustavljanje beguncev, preden sploh pridejo iz libijskih voda v mednarodne.
Manj kot sto prehodov na dan
Čeprav številni takšne predloge primerjajo z begunskim paktom EU in Turčije, pravih vzporednic ni. ESI pravzaprav želi, da bi EU z Afriko sprejela enako rešitev, kot je bila sklenjena v kupčiji s Turčijo. V njej bilo predvideno, da se vse prosilce za azil (razen redkih posameznikov, ogroženih v Turčiji), ki na novo pridejo na grške otoke, po opravljenih azilnih postopkih vrne na turško ozemlje. Velikega vračanja ni bilo, a pakt je skupaj z zaprtjem balkanske poti število prihodov v Grčijo zmanjšal na manj kot 100 na dan.
Načrt ESI za osrednjo sredozemsko begunsko pot iz Afrike, ki ga njegovi avtorji predstavljajo po glavnih mestih Unije, predvideva kombinacijo učinkovitega nadzora zunanje meje z upoštevanjem tako mednarodnega prava kot zakonodaje EU. Tako kot v paktu s Turčijo predvideva ekspresne azilne postopke v EU (Italiji) in vračanje beguncev brez pravice do zaščite v njihove domovine. Vse, ki bi izpolnjevali pogoje, bi premestili po članicah. Ta izkušnja doslej ni pozitivna. V poldrugem letu je bilo iz Italije in Grčije premeščenih le 12.000 ljudi od skupaj predvidenih 160.000 v dveh letih.
Po predlogu ESI bi se EU v pogajanjih z afriškimi državami morala osredotočiti na njihovo privolitev, da od nekega datuma naprej takoj sprejmejo vse migrante, ki pridejo v Italijo in bodo v azilnih postopkih zavrnjeni, ker kot ekonomski migranti nimajo pravice do zaščite. V zameno za njihovo voljnost bi EU ponudila državam štipendije, vizumske olajšave, sheme za normalne delovne migracije ... S takšnim »humanim in učinkovitim« načrtom EU za Sredozemlje bi bil po mnenju ESI dosegljiv in realističen cilj – zmanjšanje števila prihodov pod 100.000 že letos.
Številni zavrnjeni izginejo
Logika predloga je, da se, denimo, državljani Nigerije, ki v EU dobijo zaščito v manj kot četrtini primerov, sploh ne bodo odpravili na nevarno in drago pot čez Saharo, Libijo in Sredozemsko morje do Italije, če bodo vedeli, da bodo skoraj gotovo v mesecu dni vrnjeni v domovino. V Italijo je prišlo največ državljanov Nigerije, Eritreje, Gvineje, Slonokoščene obale, Gambije, Senegala. Med njimi imajo zgolj Eritrejci visoko stopnjo priznanja zaščite v EU (90 odstotkov). Afriške države doslej niso pokazale veliko interesa za sprejem svojih državljanov, ki so bili zavrnjeni. Pomanjkljivo vračanje vseh, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, je ena od šibkih strani azilnega sistema EU in njegove verodostojnosti. Vzroki za takšen položaj so različni: logistični, administrativni, zdravstveni. Številni zavrnjeni izginejo in živijo »v ilegali«. Z begunsko krizo so si v Nemčiji začeli prizadevati za učinkovitejše postopke vračanja. Tudi v okviru pakta z Ankaro je vračanje skoraj zanemarljivo. Po podatkih evropske komisije je bilo do decembra v Turčiji vrnjenih le 1187 ljudi in med njim je bilo manj kot 100 Sircev.
Ni množičnega pregona, pred katerim so ob sprejemu kupčije s Turčijo svarile človekoljubne organizacije. Glavni vzrok za počasno vračanje so neučinkoviti azilni postopki v Grčiji in pravni zadržki grških organov do vračanja ljudi v Turčijo. Unija bo za begunce na turških tleh namenila tri milijarde pomoč za zdravstveno oskrbo, šolanje, prehrano … Glede Afrike EU noče govoriti o pogojevanju razvojne pomoči (v sedemletnem proračunu EU znaša 31 milijard evrov) z več sodelovanja pri urejanju migracijskih vprašanj, a temu močnemu vzvodu se v praksi gotovo ne bodo odrekla.
