Sovražni govor: evropska zakonodaja ni dovolj učinkovita

Tudi v Evropski mreži za boj proti rasizmu ENAR zaznavajo porast islamofobije in antisemitizma.

Tue, 01.03.2016, 16:15

Podatki Evrobarometra: Le okoli 40 odstotkov Slovencev je lani menilo, da je diskriminacija na podlagi etnične pripadnosti vseprisotna. V Sloveniji naj bi bila najbolj razširjena diskriminacija starejših od 55 let.

Sovražni govor, rasizem in ksenofobija so pojmi, ki se te dni pogostokrat pojavljajo v slovenski javnosti. Z begunci in migranti se je okrepilo zavedanje, da ne le Slovenija, ampak tudi Evropa še zdaleč nista opravili s sovraštvom in strahom pred tujim, nasprotno, sovražni govor, vse pogosteje tudi dejanja, so postala vse bolj običajen pojav.

Diskriminacija na podlagi etnične pripadnosti po podatkih Evrobarometra ostaja najbolj razširjena oblika diskriminacije v Evropski uniji. Okoli 64 odstotkov Evropejcev je lani ocenilo, da je tovrstna diskriminacija močno razširjenja, leta 2012 je bilo takih okoli 39 odstotkov.

Trende, ko gre za diskriminacijo in sovraštvo v evropskih državah, pozorno spremlja tudi Evropska mreža za boj proti rasizmu ENAR. V zadnjem času prav tako kot druge evropske institucije zaznavajo, da je sovražni govor vse bolj prisoten. »Hitro se širi na družabnih omrežjih, vse bolj pa se k njemu zatekajo tudi politiki in javne osebe,« je za Delo pojasnila Georgina Siklossy iz ENAR.

Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) je lani poročala o naraščanju islamofobije in antisemitizma v EU. Tudi vi zaznavate ta trend? Ali je nemara za to odgovorna vse večja ozaveščenost ljudi, kaj sovražni govor in dejanja so?

Iz uradnih podatkov in poročil, ki jih dobivamo iz različnih civilno-družbenih organizacij v Evropi, je razbrati, da sta antisemitizem in islamofobija resnično v porastu, še posebej v povezavi z zadnjimi terorističnimi napadi v Franciji, prav tako pa se v Evropo »izvažajo« odprta vprašanja iz Bližnjega vzhoda. Na primer; leta 2015 so v Franciji zabeležili 18 odstotkov več islamofobičnih dejanj. V Združenem kraljestvu so v CST (organizacija za boj proti antisemitizmu) lani zabeležili 924 incidentov, uperjenih proti Judom. Najhuje je bilo sicer leta 2014 med konfliktom v Gazi.

Na drugi strani pa se je resnično povečalo tudi zavedanje o pravicah med žrtvami, a številni tovrstni zločini ostajajo neprijavljeni. V Britaniji, denimo, se ocenjuje, da leta 2013 ni bilo prijavljenih 86 odstotkov rasističnih zločinov.

Jasni sta torej dve stvari - da je raven islamofobije in antisemitizma zaskrbljujoča ter, da čeprav je zavedanje [o sovraštvu] v porastu, še zdaleč nimamo celotne slike (kaj šele konsistentne politike odziva) o obsegu tega razširjenega fenomena.

ECRI je kot prostor, kjer je sovražni govor vse bolj domač, izpostavila družabna omrežja. Kakšno spremembo so prinesla in kakšno vlogo sploh še imajo tradicionalni mediji?

Tradicionalni mediji imajo vsekakor ključno vlogo. Občasno aktivno spodbujajo sovražni govor - zadnji primer so poljski mediji -, bolj na splošno pa lahko napajajo rasistično klimo z načinom poročanja o določenih dogodkih. Pred kratkim smo bili priča temu pri spolnih napadih v Kölnu. Osrednja pozornost je bila namenjena storilcem, domnevno muslimanskih korenin in s statusi beguncev,  s čimer so razpravo od spolnega nasilja preusmerili na rasistično širjenje strahu. Torej je nujno, da mediji v teh primerih ravnajo odgovorno.

Družabna omrežja pa omogočajo predvsem, da se rasistični komentarji širijo hitreje in dosežejo več ljudi. Prav tako je na družabnih omrežjih veliko težje nadzirati sovražni govor, saj omogočajo anonimnost, s tem pa ljudje lažje objavijo sovražne komentarje. Po drugi, pozitivni strani, pa lahko družabne medije izkoristimo tudi za dvig ozaveščenosti, kaj sta diskriminacija in rasizem.

Kako tanka je linija med sovražnim govorom in dejanji?

Sovražni govor ne vodi nujno v dejanja, a vsekakor ustvarja klimo sovražnosti in je eden od korakov, ki vodijo od misli k nasilju. Če sovražni diskurz propagirajo javne osebe, politiki in mediji, pa so lahko njegove posledice še posebej škodljive.

Kako pa sovražni govor vpliva na zdravje družbe?

Ko posameznik izkusi rasizem, je to večplasten efekt - ne le, da se mora posameznik soočiti z žalostjo in osamitvijo, ampak se morajo s tem soočiti vsi, ki delijo njegovo identiteto. V taki skupnosti je zato prisoten občutek strahu pred nadlegovanjem in nasiljem.  Na širši ravni, pa se na ta način osamijo in polarizirajo skupine, kar ustvarja napetosti v samem temelju družbe.

Je evropska zakonodaja učinkovita, ko gre za pregon tovrstnih dejanj?

Je le osnova in obstajajo nihanja, kako je zakon prenesen in implementiran na nacionalni ravni. Ko govorimo o sovražnem govoru, ni dovolj učinkovita.

Kako po vašem mnenju najbolj učinkovito nasloviti sovražni govor? S popolno kriminalizacijo ali po ameriškem zgledu, torej le takrat, ko ta predstavlja neposredno nevarnost?

Rasistični govor, ki vodi v neposredno grožnjo ali nagovarja k nasilju, je v Evropi že kriminaliziran  z okvirnim sklepom o boju proti nekaterim oblikam rasizma in ksenofobije. A se nacionalni predpisi o sovražnem govoru močno razlikujejo, tako v smislu, kaj pokrivajo, kot kakšne kazni so zagrožene. Pogostokrat pa tudi niso primerno implementirane.

Zakonodajne standarde je treba zato izboljšati v skladu z mednarodno pravico do svobode izražanja, ki izrecno omenja možnost ukrepanja proti govoru, ki spodbujanja nasilje, diskriminacijo in sovražnost.