Tiskane izdaje
Ne gre za denar in ekonomijo, temveč za moč in ideologijo, v najdaljšem evropskem tednu in ob crescendu med Grčijo in upniki opozarjajo največji intelektualci in misleci naše dobe. Jürgen Habermas, Thomas Piketty, Joseph Stiglitz govorijo o zmagi bogastva nad demokracijo.
Vsi po vrsti opominjajo na asimetrijo pogajanj, ki niti niso prava pogajanja – za to, da bi zlomili Grčijo, je dovoljeno vse. Evropa se hoče za vsako ceno znebiti Aleksisa Ciprsa, piše nobelovec Stiglitz. Unija je izbrala napačno pot, komentira francoski ekonomist Piketty. Grški referendum je prava stvar, ugotavlja Paul Krugman, medtem ko Habermas opozarja na vsebinski demokratični deficit v EU: v Grčiji ne »rešujejo« državljanov, temveč kapitalizem, ki potrebuje stabilnost in gotovost. »Evropa mora rešiti Grčijo«, strne Timothy Garton Ash. »Tudi če nimate kančka simpatije za Grke, dokler imate v glavi možgane in vam je do prihodnosti Evrope, boste razumeli, zakaj je treba rešiti Grčijo.«
V aktualni končnici med Grčijo in njenimi upniki je naraščanje jakosti in jedkosti spora za zunanje opazovalce morda videti kot neizbežen rezultat. Toda v resnici so evropski voditelji naposled začeli kazati pravo naravo dolgo trajajočega dolžniškega spora in odgovor ni prijeten: precej bolj kakor za denar gre za golo moč in za demokracijo, piše Joseph Stiglitz.
Znebiti se Ciprasa
»Zakaj Evropa počne to? Zakaj voditelji Evropske unije nasprotujejo referendumu in so zavrnili celo nekajdnevno podaljšanje roka plačil Mednarodnemu denarnemu skladu ? Ali ne gre v Evropi za demokracijo?« nadaljuje ameriški ekonomist. »Šestnajst let evrskega območja je institucionaliziralo odnos, ki je postal antiteza demokracije«. Številni evropski voditelji bi po njegovih besedah radi videli konec levičarske vlade ministrskega predsednika Aleksisa Ciprasa. Navsezadnje je »izjemno neprijetno, če imaš v Grčiji na oblasti vlado, ki tako zelo nasprotuje politikam, ki so toliko prispevale k povečanju neenakosti v številnih razvitih državah, in ki je zelo privržena omejevanju razuzdane moči bogatih. Očitno verjamejo, da lahko dejansko spodnesejo grško vlado tako, da jo prisilijo v sprejetje sporazuma, ki je nasproten njenem mandatu.«
In še: »Povejmo naravnost: skoraj nič od velikanske količine denarja, ki je bila posojena Grčiji, ni ostalo v državi. Skoraj v celoti je denar šel za poplačilo zasebnih upnikov, vključno z nemškimi in francoskimi bankami. Toda saj vemo, ne gre za denar, IMF in ostali 'uradni' upniki niti ne potrebujejo denarja, ki ga hočejo nazaj. 'Roki' služijo temu, da prisilijo Grčijo, da kloni.« »Težko je svetovati Grkom, kako naj volijo. Nobena alternativa ni enostavna. ... A sam že vem, kako bi glasoval.«
Zdravilo za Grčijo
Politiko varčevanja, pri kateri vztraja nemška vlada, je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Amartja Sen primerjal z zdravilom, ki vsebuje mešanico antibiotikov in strupov za podgane, piše Jürgen Habermas v Süddeutsche Zeitung. Po njegovih besedah se grška vlada vseskozi izogiba strupenim delom tega zdravila. V skladu z logiko indijskega ekonomista je grška vlada keynesijansko oddvojila sestavine zdravila Angele Merkel in odvrgla neoliberalne elemente. Nemški mislec, ki v času krize nenehno opozarja na primankljaj demokracije v Evropi, ni nekritičen do same Grčije. Ta bi namesto moraliziranja morala urediti svojo nefunkcionalno državo, izvesti zakasnelo modernizacijo države in gospodarstva, zmanjšati korupcijo in sivo ekonomijo.
Pomanjkljivosti grške vlade pa ne spremenijo škandaloznega vedenja politikov iz Bruslja in Berlina, da bi se s svojimi kolegi iz Aten pogovarjali - kot s politiki. »Videti so kot politiki, govorijo kot upniki. Takšna preobrazba v zombije je namenjena ustvarjanju vtisa, da ima nesolventnost evropske države zgolj nepolitične in državljansko-pravne vzroke.« Skrivanje za masko kreditodajalca zanika potrebno politično odgovornost, pravi Habermas, ki naposled prst uperi v kanclerko. Škandal v škandalu je primanjkjaj odločnosti, s katero nemška vlada opravlja svojo voditeljsko vlogo. Lastno ekonomsko okrevanje lahko pripiše modrosti držav, ki so leta 1953 odpisale skoraj polovico njenih dolgov. »A naša tema niso moralne sodbe, temveč politična vsebina ... v razpravi o eksistencialnih problemih morajo imeti poslednjo besedo državljani, ne banke«, zaključuje Habermas in omenja tudi »postdemokratsko anestezijo javnega mnenja«, medije, ki skrbijo za blagostanje potrošnikov, ne državljanov.
Kolektivna amnezija
»Tudi obstanek Grčije v EU ni dobra rešitev, a še slabša bi bil njen odhod, ki bi imel ogromne ekonomske, človeške in zgodovinske posledice«, v Guardianu piše Garton Ash. Problematizira teze, kot ono italijanskega ekonomista Francesca Giavazzija z Bocconija, ki si je drznil napisati: »Vprašanje je, ali je res tako pomembno, da Grčija ostane v EU«. Ideja bi ne mogla biti bolj iluzorna, odgovarja britanski zgodovinar. »Evropa nikoli več ne bi bila ista.« Nesmiselno se je vračati na vse grške pretekle napake, a ne glede na krivdo ostaja dejstvo, da preveč grških državljanov preveč trpi, piše Garton Ash. Nazadnje opozarja tudi na kitajski interes; in pri repu kitajskega zmaja v Pireju bi se prej ali slej pojavilo tudi želo.
»Evropa ubira napačno pot ... katastrofalno bilo bi, če bi prisilila Grčijo k odhodu iz evrskega območja«, je te dni v pogovoru za Financial Times izjavil zvezdniški francoski ekonomist Thomas Piketty. Ironično je, da na zadolženi Grčiji trenirata strogost Nemčija in Francija – mimogrede: »Hollande se je odpovedal volilni obljubi, da bo spremenil varčevalno smer, torej je soodgovoren ob Merklovi« – ki sta po drugi svetovni vojni pridobili z odpisom dolgov. »Obstaja neke vrste kolektivna amnezija.« »Odpis dolgov je omogočil 30 let rasti na celini: investicije v izobraževanje, inovacije, javno infrastrukturo. In zdaj te iste države pripovedujejo Grčiji, da bo moral plačevati štiri odstotke svojega BDP 30 let. Lahko verjamete?«
