Evropski politiki veselo skačejo čez plot – med lobiste

Bruselj – Da so pravila glede odhoda visokih predstavnikov institucij EU v različne gospodarske dejavnosti preveč ohlapna, dokazujejo številni škandali v zadnjih letih. Takšne menjave služb so namreč tesno povezane s sumom konflikta interesov.

V samih članicah se dogaja podobno ali še huje. Nemški socialdemokrat Gerhard Schröder je leta 2005 le nekaj tednov po koncu kanclerskega mandata sprejel vodstveni položaj v projektu gradnje plinovoda Severni tok, ki ga je kot politik odločno podpiral. V Transparency International (TI) so predstavili posebno analizo položaja v osrednjih institucijah EU. Načeloma sicer ugotavljajo, da zaposlitev v gospodarstvu po odhodu iz politike ali z uradniškega položaja sama po sebi ni težava, a zaščita pred zlorabo vpliva je v njihovih očeh preohlapna.

Izhodišče za analizo je bil položaj leta 2014, po volitvah v evropski parlament in izvolitvi nove evropske komisije pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja. Številni evropski komisarji v Junckerjevi ekipi so novi, zamenjanih je bilo je bilo 485 evropskih poslancev. V TI so ugotovili, da je 30 odstotkov od skupno 171 evropskih poslancev, ki so po končanem mandatu zapustili politiko, začelo delati za organizacije, ki so v registru lobistov v EU. Kmalu po koncu mandata je 26 bivših evropskih poslancev začelo delati v bruseljskih svetovalnih (lobističnih) podjetjih.

Med bolj znanimi je, denimo, nemška liberalka Silvana Koch-Mehrin. Po slovesu od evropskega parlamenta se je zaposlila pri podjetju GPlus Europe, njegova stranka je ruski orjak Gazprom. Bivša predsednica parlamentarnega odbora za gospodarska in monetarna vprašanja, britanska liberalna demokratka Sharon Bowles je dobila enega od vodilnih položajev na londonski borzi. Za evropske poslance – ti radi veliko kritizirajo komisarje in druge – sploh ni omejitev glede nadaljnjih služb, kakršne veljajo za druge funkcionarje in tudi za asistente parlamentarcev.

Evropski komisarji iz druge ekipe predsednika Joséja Manuela Barrosa (2010-2014) se ne morejo pritoževati nad (ne)zanimanjem velikih korporacij za njihove usluge. Med evropskimi komisarji je delež tistih, ki so zapustili politiko in po novem delajo za lobistične organizacije, višji od 50 odstotkov. So že na položajih v podjetjih, kakršna sta Uber (bivša digitalna komisarka Neelie Kroes) ali Volkswagen (bivša komisarka za podnebje Connie Hedegaard). Največ prahu je seveda dvignila nova služba samega Barrosa, ki v investicijski banki Goldman Sachs svetuje glede – brexita.

Poseben etični odbor sicer v primeru Barroso ni ugotovil kršitev pravil, a je vseeno opozoril, da bi od nekoga, ki je bil dolgo na visokem položaju, pričakovali uvidevno presojo. V TI opozarjajo še na zlorabe neplačanih dopustov, ki lahko trajajo več let. Omenjajo primer uradnika evropske komisije, ki ima dolg dopust in po drugi strani v Bruslju dela za saudsko naftno industrijo. Nasploh je interes korporacij za bivše uslužbence EU velik. V TI so analizirali kariere 134 lobistov iz desetih vodilnih bruseljskih pisarn: vsak peti je prej delal za institucije EU.

TI ocenjuje, da je Google najvplivnejši lobist v Bruslju. Po uradnih podatkih so se njegovi predstavniki v zadnjih dveh letih srečali s komisarji ali njihovimi visokimi svetovalci na 124 sestankih ali v povprečju več kot enkrat na teden. Google je v Bruslju od leta 2009 zaposlil 23 ljudi, ki so prej delali za institucije. Hitro prehajanje z javnih funkcij na položaje v podjetjih krepi sum o povezanost politike s interesi industrije. V evropski komisiji sicer odgovarjajo, da so njihova pravila v primerjavi s pravili drugih mednarodnih organizacijah ali vlad najstrožja.

Poleg tega je Juncker predlagal, da bi obdobje mirovanje, v katerem se Bruselj lahko izreče o novi službi komisarjev, podaljšali z 18 mesecev na dve leti. Za predsednika evropskega komisije bi bil rok tri leta. V TI predlagajo podaljšanje na tri in pet let. Vsekakor da ne bi smeli lobirati v institucijah EU. Ustanovljen bi moral biti neodvisen etični odbor, ki bi se ukvarjal s takšnimi vprašanji. Evropskemu parlamentu priporočajo, naj takoj vpelje pravila za ravnanje poslancev po koncu mandata. V obdobju od 6 do 24 mesecev, ko prejemajo nadomestilo, da ne bi smeli na noben način lobirati v institucijah.