Evroskeptiki nadaljujejo zmagoviti pohod

Evroskeptična stranka neodvisnosti UKIP je ta teden dobila še drugega predstavnika v britanskem parlamentu, ko je Mark Reckless, nekdanji član konservativcev, na nadomestnih volitvah v okrožju Rochester in Strood pometel s konkurenco. Med poraženkami so bile tudi tokrat vse tri največje parlamentarne stranke.

Življenje v Rochestru in Stroodu, ki leži na severu pokrajine Kent v jugovzhodni Angliji, kjer se Temza izliva v Rokavski preliv, se po nekaj tednih pestrega političnega dogajanja znova vrača v ustaljene tirnice. Volilna tekma, ki jo je konec septembra sprožil prestop Marka Recklessa iz konservativne stranke med evroskeptike, je obsegala vse, od velikih obljub in pričakovanj do nizkih udarcev in spodletelih načrtov. Težko bi trdili, da so bile to parlamentarne volitve v malem; vendarle je potekala le v majhnem delu Anglije, ne pa tudi na Škotskem in v Walesu. Ne glede na to, izid glasovanja v Rochestru utrjuje prepričanje, da Velika Britanija na prihodnjih parlamentarnih volitvah ne bo dobila jasnega zmagovalca. Fragmentacija političnega prostora utegne močno otežiti delo naslednje vlade, ki bo že od začetka mandata postavljena pred težke in neprijetne izzive. Zmaga UKIP, če že kaj, kaže na konec absolutne prevlade tradicionalnih strank.

Ugibanja, ki so spremljala nadomestne volitve v Rochesterju, imajo največ opozoril za konservativce: v primeru poraza se je govorilo še o drugih prestopih v UKIP, o zaostrovanju ideoloških spopadov glede Evrope in ne nazadnje o prihodnosti Davida Camerona kot premiera in predsednika največje vladne stranke. Dan po porazu, ki za torijce sicer ni bil tako katastrofalen, kot je sprva kazalo (zaostanek za UKIP je znašal le sedem odstotnih točk), stranka ni kazala znakov stresa, kaj šele ambicij po kakršnih koli radikalnih spremembah. Kot je le nekaj ur po objavi izidov zatrdil član vladnega kabineta Michael Gove, je stoodstotno prepričan, da novih prestopov iz stranke ne bo, medtem ko je Guardian ocenil, da je Cameronovo mesto na vrhu še naprej varno. Stranka bo, kot kaže, mirno čakala na njegov naslednji korak: govor o prihodnosti Evrope, ki ga je napovedal za konec leta, bo eden od vrhuncev mandata in volilne tekme, ki se bo končala maja 2015.

Konservativci, ki so z zmago prebežnika Recklessa izgubili že drugo poslansko mesto v dveh mesecih, so razmeroma kratko kampanjo začeli ambiciozno: v Rochester so se zgrinjale trume torijskih poslancev, da bi prepričale prebivalstvo, da so vredni njihovega zaupanja. Cameron je okraj obiskal kar petkrat, v intervjujih pa vztrajal, da UKIP za zmago nima možnosti. Učinek njegovih besed in strategije, ki so jo ubrali konservativci, je bil na koncu premajhen.

Razmerje med naprezanjem članov in podporo, ki jo je na koncu prejela kandidatka Kelly Tolhurst, pove veliko o neučinkovitosti strankine volilne strategije. Toda z enakimi, če ne še večjimi težavami se ubadajo pri laburistih, ki so se uvrstili šele na tretje mesto. Stranka, ki ima ambicije po prevzetju oblasti, kaže klavrno podobo in dosega še bolj klavrne rezultate. Da o liberalnih demokratih, tretji največji parlamentarni stranki, ki je zbrala štiridesetkrat manj glasov kot zmagovalec nadomestnih volitev, niti ne govorimo.

Vse več je tistih, ki so prepričani, da Britanijo na majskih volitvah čaka scenarij, v katerem nobena od največjih strank ne bo prejela zadostne večine glasov za sestavo trdne vlade, je v povolilni analizi zapisal Fraser Nelson, komentator konservativnega tednika Spectator. Ne glede na to, kdo bo sestavil novo vlado, »Britanija bo najverjetneje dobila premiera, ki ne bo dovolj popularen, da v parlamentu prejme večino, in preveč toksičen, da bi lahko sestavil koalicijo«. Dobila bo manjšinsko vlado, ki zaradi spremembe zakonodaje sama ne bo mogla sklicati predčasnih volitev, tako kot je to bila praksa v preteklosti. Vseeno pa bo morala izvesti še en niz globokih in bolečih rezov v proračunsko porabo, je še pojasnil Nelson.