Tiskane izdaje
Na nedavnem italijansko-francoskem vrhu sta premier Paolo Gentiloni in predsednik Emmanuel Macron rešila sporno vprašanje ladjedelnice Fincantieri-Stx. Gre za pomembno temo, ki je bremenila dvostranske odnose in za prehod od Macronovega ščitenja nacionalnega interesa k nesentimentalnemu pristopu.
Kot na nekaterih drugih področjih je tudi tu pri novem francoskem predsedniku opazen trk med evropskim pristopom in francoskim interesom, med branjenjem tradicionalnih nacionalnih koristi in korporativno nravjo politika, nekdanjega investicijskega bančnika pri Rotschild M&A.
Njegova predvolilna kampanja je temeljila na poudarjeno proevropski agendi, po zmagi so se kmalu začele vrstiti kritike, da hkrati ko se zavzema za tesnejšo integracijo, kaže prezir do komunitarnosti. V tem kontekstu je značilno dogajanje med italijansko ladjedelnico Fincantieri in lastnikom francoske atlantske ladjedelnice Stx. V širšem političnem okviru so pomenljiva tudi trenja med obema sredozemskima državama, na primer o priseljevanju in mirovnem procesu v kaotični Libiji, povezana med drugim z njuno bistveno različno politično težo v Evropski uniji.
Pred dnevi sta voditelja na letnem vrhu v Lyonu podpisala dogovor, ki določa, da bo italijansko podjetje Fincantieri s sedežem v Trstu prevzelo nadzor nad francosko ladjedelnico Stx. Kapital bo enakomerno porazdeljen, Italijani pa bodo upravljali še dodatni odstotek lastništva na posojilni osnovi, in sicer za obdobje 12 let. Fincantieri bo kupil 50-odstotni delež v ladjedelnici v pristaniškem mestu Saint Nazaire na zahodu Francije, francoska vlada pa lahko upravljanje deleža prekliče, če ne bo zadovoljna z upravljanjem ladjedelnice.
Ekonomski nacionalizem
Sporazum med Macronom in Gentilonijem je sledil julijski začasni nacionalizaciji ladjedelnice. Ta je bila v očitnem nasprotju z deklariranim evropskim duhom novega francoskega predsednika, so poleti komentirali italijanski mediji. Novi stanovalec v elizejski palači je z eno svojih prvih velikih intervencij v korporativno upravljanje preprečil, da bi ladjedelnica prišla v italijanske roke. V Rimu so se uradni viri zgražali in s prstom kazali na francosko tradicijo ekonomskega nacionalizma, češ da gre sosednji državi samo za varovanje francoskih strateških interesov v ladjedelništvu in ščitenje več kot 2500 delovnih mest. »Nacionalizem in protekcionizem,« je komentiral italijanski gospodarski minister Pier Carlo Padoan.
Več mesecev so med Rimom in Parizom potekali mučne razprave in diplomatski prepir: Italijani so zahtevali spoštovanje prejšnjih dogovorov, to je 51-odstotni delež v ladjedelnici Saint Nazaire, Francozi niso bili pripravljeni odstopiti od 50 odstotkov. Italijanska državna ladjedelnica Fincantieri je namreč že v začetku leta 2017, še pod tedanjo vlado Françoisa Hollanda, sklenila preliminarni dogovor o nakupu dvetretjinskega deleža v Stx.
Med Elizejem, kjer je sedež francoskega predsednika, in Bercyjem, kjer domuje ministrstvo za gospodarstvo, je bil nazadnje izumljen pojem »elastične privatizacije«. Tako so s »kreativnostjo« dosegli rešitev, kot te dni komentira italijansko časopisje. Vrstijo se tudi ocene, da je doseženi kompromis predvsem reševanje zunanje podobe in v samem bistvu vsebinsko ne zelo drugačen od prvotnih stališč.
Evropa in priseljenci
Medtem ko je bil italijansko-francoski vrh pretežno posvečen gospodarskim zadevam, sta se predsednika vlade in republike pogovarjala tudi o aktualnih vprašanjih prihodnosti Evropske unije. Emmanuel Macron in Paolo Gentiloni sta se strinjala, da je »z usihanjem škodljivih vplivov ekonomske krize, z zmanjševanjem uničujočih oblik populizma, ki je bil na številnih volitvah na celini letos zaustavljen, zdaj napočil čas za premik k bolj ambicioznim reformam. »Morda se tako primeren trenutek ne bo več ponovil.«
Dvostransko srečanje v Lyonu je bilo tik po tem, ko je francoski predsednik na univerzi Sorbona predstavil svoj govor o viziji reforme Evropske unije. Po srečanju z italijanskim predsednikom vlade je Macron v zvezi z EU omenil »konkretne elemente, usmerjene v prihodnost in tesnejše sodelovanje znotraj Evrope. Mislim, da je to dobra metoda,« je dodal.
Glede zagona znotraj evrskega območja sta si bila sogovornika edina, da je treba počakati na novo vlado v Berlinu, medtem ko so koraki naprej možni na dveh drugih pomembnih strateških področjih, pri varnosti in migracijski politiki.
Premier Paolo Gentiloni je priložnost vrha izkoristil za to, da je opozoril na nujnost »poenotenja azila na evropski ravni«, saj da je priseljevanje eden največjih izzivov za celino in nasploh vprašanje, ki povzroča zaskrbljenost med evropskimi državljani. Kot je povedal na skupni novinarski konferenci s francoskim gostiteljem, v sedemindvajseterici ne more obstajati 27 različnih azilnih sistemov.
»Delovati moramo v smer integracije, prostovoljnega vračanja oseb, ki nimajo pravice do azila, treba je poenotiti azil na evropski ravni, saj ni mogoče, da v Evropi obstaja toliko različnih azilnih sistemov.« Kot del načrtov za reformo Unije je hkrati predlagal agencijo EU, ki se bo ukvarjala s prošnjami za azil. »Kar je ena največjih skrbi državljanov, mora biti tudi ena glavnih politik Evropske unije.« Prejšnji teden je bruseljska komisija pozvala države članice – z izjemo Britanije, ki odhaja –, naj hitro sprejmejo reformo skupnih pravil azilne politike, ki je bila lani zaustavljena.
