Tiskane izdaje
Priseljevanje je polje, na katero se je rad podajal nekdanji predsednik Francije Nicolas Sarkozy, medtem ko se ga sedanji – François Hollande – do pred kratkim skorajda ni dotikal. Zdaj daje slutiti, da bi lahko bila priseljenska problematika še eden zadnjih adutov, ki jih utegne povleči iz rokava. Morda pa bi si z njim popravil javno podobo.
François Hollande je pred dnevi slavnostno – prvi kot predsednik države – odprl Nacionalni muzej zgodovine priseljevanja (Musée national de l'histoire de l'immigration), ki so ga resda osnovali že pred desetimi leti in odprli za javnost leta 2007. Hollandovo dejanje so v Franciji interpretirali kot »močno politično sporočilo«, saj ni zanemarljivo, da Sarkozy tega ni hotel storiti, razlagajo ga tudi kot eno od novih poglavij v Hollandovi politični knjigi. Predsednik je v ponedeljek v resnici prvič temeljiteje spregovoril o imigraciji.
Pozabljeno področje
Socialisti nekako ves čas od vzpona na oblast dajejo vedeti, da jih vprašanje prišlekov ne vznemirja kaj dosti, četudi je Hollande predvolilno zagotavljal, da bo izpolnil prastaro obljubo levice – da se bodo lahko tujci, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, udeleževali lokalnih volitev. Ob njegovi zmagi so si v človekoljubnih organizacijah obetali veliko, ne le spremenjenega tona – Sarkozyjeve populistične ostrine so se bili dodobra naveličali –, ampak konkretnih skrbi za priseljence, prav tako več pozivov k sobivanju in solidarnosti. Doslej so samo čakali nanje. Zato pa si je predsednik Hollande pred časom – ob odmevni aferi, povezani z romsko deklico Leonardo Dibrani – privoščil malone šokanten predlog, naj se po vseh politično-medijskih peripetijah v Francijo vrne le deklica, medtem ko naj drugi člani njene (iz Francije) izgnane družine ostanejo kar na Kosovu. Neredke človekoljubne organizacije in prav tako intelektualci so se zganili tudi ob odnosu, ki ga je kazal do Romov nekdanji notranji minister in sedanji premier Manuel Valls ... Ni malo takih, ki že dalj časa opozarjajo, da Hollande v resnici samo nadaljuje Sarkozyjevo priseljensko politiko; v tej pa je bilo preveč zastraševanja s priseljenci.
Zdaj je videti, da se je predsednik države odločil za obrat, kar niti ne more presenečati, sploh ne ob skrb zbujajočem vzponu skrajne desničarke Marine Le Pen in očitni nameri Nicolasa Sarkozyja, da se znova prebije na politični vrh. Tudi zato je Hollande ob slavnostnem govoru v Muzeju hvalil doprinos in zasluge imigracije v zgodovini republike in okrcal »diskurze, ki instrumentalizirajo strah pred razkrojem Francije«. »Francija, ki se manjša in zapira vase«, po predsednikovem prepričanju »ne bo več Francija«, kakor je nesprejemljivo strašiti Francoze z določeno religijo – islamom – in jo predstavljati kot nekompatibilno z republiko. Takšni slabi vetrovi ne pihajo samo v Franciji, ampak povsod po Evropi ..., zato je boj še toliko pomembnejši. Ne bo lahek, saj je razpoloženje precej negativno, nestrpnosti se zdi veliko, kar s pridom izkorišča predvsem Marine Le Pen in prav tako nekateri »ideologi« današnjega časa.
Mnoge skrbi, da je kontroverzni novinar in esejist Éric Zemmour, na primer, oktobra lani izdal knjigo Francoski samomor (Le Suicide français), ki je zdaj prodajna uspešnica, v njej pa avtor secira zadnja štiri francoska desetletja »tehnokratskih slepil«, »političnih spektaklov«, »lažnih debat in laži«: predvsem ob temah, kot so »družina, imigracija, Evropa in globalizacija«. O »fiasku« govori brez tabujev, kakor je brez zadrege v nedavnem intervjuju za italijanski Corriere della Sera rekel, kako »deportacija petih milijonov muslimanov iz Francije« resda ni uresničljiva, si jo pa zlahka predstavlja – saj je primerljiva z »milijonom repatriiranih Francozov [tako imenovanih pieds-noirs], ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja morali zapustiti sever Afrike [Alžirijo]«, ali s »petimi do šestimi milijoni Nemcev, ki so bili po vojni prisiljeni oditi iz srednje Evrope«. Francoski muslimani da pač bivajo premalo po francosko, zato nimajo kaj početi v Franciji.
Preglasiti glasove
Da je tako nestrpne glasove treba preglasiti, bi rad Francozom po novem dopovedal tudi prvi mož med njimi; v nedavnem govoru se je postavil v bran schengenskim mejam, »osebno je naklonjen pravici, da bi se smeli vsi tujci udeleževati lokalnih volitev«. »A za to bo treba spremeniti ustavo, kar ne bo mogoče, če ne bodo soglašale tri petine poslancev«, torej malone vse politične sile. Da bi se kaj takega zgodilo, ni verjetno – in tako je padla še ena Hollandova predvolilna obljuba.
V teh dneh, ko francoske medije polni tema priseljevanja, se naglo širi tudi napoved, da v kratkem na knjižne police prihaja nov roman pisatelja svetovnega odmeva Michela Houellebecqa. Po avtorjevi politični fikciji smo že leta 2022, v Franciji pa je skrajno desni Nacionalni fronti zmago na volitvah izmaknila muslimanska stranka. Literarni siže se zdi, kolikor je pač znano za zdaj, provokativen in bo zagotovo vabil k mnogim premislekom ...
Zato kaže med tehtanjem dobrega in zla (v migracijah) posebej prisluhniti premalo slišanim priseljenskim zgodbam o uspehu. Eno živi Mercedes Erra, ki se je, rojena blizu Barcelone, v Francijo preselila pri šestih letih – zdaj je izvršna direktorica Havas Worldwide. Kot so jo citirali v Mondu, je bila »Francija zanjo velika priložnost, toda tudi jaz sem priložnost za Francijo«.
