Tiskane izdaje
Pariz – Ni prav prijetno poslušati visoke politike, denimo predsednika vlade Manuela Vallsa, češ, kako ni izključena niti nevarnost napada z biološkim ali kemičnim orožjem, toda vsakdanjik je najmočnejši narek. Parižani živijo svoja življenja, medtem ko politika vleče urgentne poteze – v četrtek so poslanci v narodni skupščini množično potrdili podaljšanje izrednih razmer za tri mesece, včeraj so enako storili še v senatu.
Le peščica radikalnih levičarjev umirjeno verjame, da v resnici ni nobene potrebe po zaostrovanju zakonodaje iz leta 1955 …, drugi se odločno strinjajo, da je nova ostrina nujna.
V času velike tragedije in negotove prihodnosti, ko predsednik François Hollande govori o vojni, nastopa prav tako predsednik vlade Manuel Valls z dramatičnimi besedami. Ljudi je zato tudi strah, čeprav hočejo biti pogumni: premier je svoje močno odmevne besede o nevarnosti kemičnega napada v četrtek zvečer nekoliko omilil v pogovoru za France 2, češ da »ni nobenih indicev«, in vendar je »Islamska država v preteklosti že uporabila kemično orožje v Siriji«. Uporabijo lahko »vsakršno orožje«, je dejal in s tem postavil tudi vprašanje: ali nemara ni povedal nečesa preveč, nekaj, česar ne bi smel reči državljanom?
Izgubljeni mir in čas
Vladajoči francoski politiki je v teh časih izrednega stanja težko ohraniti mir, tudi zato, ker ji preostala politika pri tem nikakor ne pomaga: vodja republikancev Nicolas Sarkozy je že pred dnevi govoril o usodno »izgubljenem času« (pa čeprav je imel še ne tako tega kot notranji minister in pozneje predsednik države v rokah vse platno in škarje); skrajna desničarka Marine Le Pen je bila takoj po napadih resda dostojanstveno zadržana, zdaj pa pravi, kako bi vlada, če bi bila častna, morala odstopiti. Ne gre pozabiti, da so 6. in 13. decembra v Franciji regionalne volitve, in naj se sliši še tako sprevrženo, brati je analize, kako v kontekstu nedavne tragedije v imenu varnosti celo Hollande skače v zelje skrajne desnice. Pričakovati je, da bo Le Penova samo ostrila retoriko: zdaj zahteva izgon prosilcev za azil … in naprej povzročala hude družbene spore.
Smo res tako nasilni?
Nedavni napadi sprožajo številna vprašanja o nasilnosti francoske družbe: »Smo res tako socialno, ekonomsko in politično kruti?« Nekateri mladi najdejo svoj smisel v islamski radikalizaciji zato in po tem, ko jim je spodletelo: v družini, šoli, skupnosti … Niso jim dale priložnosti. Če je frustracija premočna in je prestopništvo izbrana pot, potem menda ni daleč radikalizacija, je zdaj mogoče slišati razlage o tem, kaj muči otroke našega časa.
Krivdo nosijo menda tudi družabni mediji ali kot pravi francoska vladajoča politika in se strinja desnica, kriv je tudi »imam google«, pa še facebook, twitter in druge multinacionalke … Številni mladi se, kakor verjame premier Manuel Valls, radikalizirajo na spletu, in ne v mošejah, čeprav tega menda ne dokazuje nobena študija. »Popuščanja« pri širjenju sovražne spletne propagande je bilo v preteklosti preveč, zato je po januarskih napadih na Charlie Hebdo in judovsko trgovinico ministrstvo za notranje zadeve začelo blokirati domnevno džihadistične strani: ne vedno uspešno, po novem pa bo boj neizprosen.
A nič ni samo črno, tudi virtualni svet ne. Mučne ure po napadih v petek, 13. novembra, je bila zelo dragocena aplikacija na facebooku Safety Check: s klikom na gumb Na varnem sem je kar 5,4 milijona ljudi, Parižanov in drugih v Parizu, pomirilo svoje bližnje, da je z njimi vse v redu. Družbene zadrege, kako bo poskrbljeno za varnost, je bilo veliko tudi včeraj, ko so bili, teden dni po krvavih napadih, k skupni molitvi pozvani francoski muslimani.
