Tiskane izdaje
Pariz – Trije so, trije policisti ali trije vojaki. Pogled na policijske trojice ni nič posebnega, medtem ko nismo ravno vajeni pogostnih srečanj z vojaki, oboroženimi z avtomatskimi puškami, vsaj v svobodnih evropskih koncih ne. Po januarskih terorističnih napadih je v Parizu videti in tudi slišati, kako nič več ni in ne bo, kot je bilo.
Ni se mogoče delati, kakor da se ni zgodilo nič, hkrati pa je očitno – je za Delo govoril diplomatski vir iz Pariza –, da politika noče obrniti na glavo francoskega modela bivanja. Naloga, ki jo čaka, je zato težka: spoštovanje in zagotavljanje temeljnih svoboščin je treba uravnovesiti z nacionalno varnostjo.
Šok, solidarnost in razum
Teroristični napadi 7., 8. in 9. januarja so sprožili močno solidarnostno gibanje, v katerem se je 11. januarja na francoskih ulicah sočutno do žrtev povezalo okrog štiri milijone Francozov. Tako množično si niso Francozi podali rok vse od osvoboditve po koncu druge svetovne vojne in toliko protiteroristične in nacionalne enotnosti niso zmogli še nikjer drugje (denimo pred leti po napadih v Madridu ali Londonu). A po prvih emocionalnih zagovorih svobode izražanja, demokracije in nasploh svobode so kmalu stopile v ospredje brezštevilne racionalne analize, z vrnitvijo v vsakdanjo rutino in tudi ob težkih oznakah premiera Manuela Vallsa – o »socialnem, etničnem in teritorialnem apartheidu« – pa se ni mogoče znebiti vtisa, kako je Charliejev manj, kot je bilo videti sprva. Da je pogled na Francijo v resnici že dalj časa negativen in pesimističen, tako doma med Francozi kot na tujem, se vladajoča politika dobro zaveda; mediji so polni zapisov, kako se država ekonomsko pogreza in je čedalje slabša učenka Evrope, kako je niti Francozi ne marajo več. A Francozi so v terorističnem šoku, ki so ga doživeli, pokazali dvomljivcem, kakor so še vedno ponosni kot Francozi; kljub težavam.
Ulice, šole, internet
(Predsednik Francije. Foto: Kirill Kudryavtsev/Reuters)
Da je Francija po novem nekoliko drugačna, je pred dnevi na novinarski konferenci, peti, ki jo je dal doslej, poudaril tudi predsednik Hollande; na njej je predstavil akcijski načrt za zaščito republike. Francija se spreminja, in vendar mora v sodobnem boju proti terorizmu ostati republika, laična in z vrednotami, ki jih slavi: svobodo, enakost, bratstvo. Po besedah diplomatskega vira ta boj, del katerega je tudi protiteroristični načrt Vigipirate, med drugim narekuje – kot so že sprejeli konkretne ukrepe – več denarja za obveščanje, za okrog 1100 so okrepili osebje v obveščevalnih službah (denimo v DGSI), na francoskih ulicah je po novem razvrščenih več kot 10.500 vojakov (predvsem na občutljivih mestih, na primer pred postajami, judovskimi verskimi središči in šolami) in podobno. V ospredju sta preventiva in realna skrb za besede, kot so sobivanje, laičnost, vzgoja mladih, skrb za jezik. S ciljem preprečevati džihadistično propagando in informirati široko javnost o načinih boja proti tovrstni indoktrinaciiji, je vlada osnovala spletno stran stop-djihadisme; kajti prav zdaj naj bi se v Siriji ali Iraku bojevalo okrog štiristo Francozov, njihovo število pa se, podobno kot po drugih evropskih državah, od lani hitro povečuje. Neredki med njimi so se pustili zapeljati lažni (spletni) propagandi, češ da bodo delali v humanitarnih organizacijah, potem pa so končali na ozemlju, kjer potekajo teroristične operacije.
Predvsem pravočasno opaziti spremenjeno vedenje pri ljudeh, ki bi se utegnili teroristično radikalizirati, mora postati, kakor poudarja francoska politika, prvi cilj. Zato je ključno sistemsko dregniti tudi civilno družbo in – aktiviste, novinarje, intelektualce, podjetnike, zdravstvene delavce, ozaveščene strokovnjake vseh vrst ... – povabiti v šole, kjer naj bi odraščajoči mladini podajali spodbudna sporočila za prihodnost in bi jih navduševali za pravo stvar. Francoski šolski sistem je te dni sploh veliko na tnalu, saj ga označujejo za prostor poglabljanja razlik in ne brisanja. Vzgoja pa mora zaobsegati tudi ozaveščeno izobraževanje o nevarnih pasteh interneta; kje in kako se informirati, kako prepoznati zarotniške strani, negativistične portale in džihadistične forume. Prava pot, na katero še prednostno stopajo, je prav tako dodatno spodbujanje mladine med 16. in 25. letom k družbenokoristnemu delu. Do konca mandata naj bi se število prostovoljcev povzdignilo na 200.000, kar bo državo stalo 1,2 milijarde evrov, samo letos naj bi za 45.000 »civilnih služenj« namenili 170 milijonov evrov (mladi lahko za plačilo 573 evrov neto na mesec od šest do dvanajst mesecev pomagajo v različnih združenjih, lokalnih skupnostih in javnih ustanovah; od muzejev do gimnazij). Zgodba zase so prav tako sodstvo in zapori, kjer bodo povečali število muslimanskih zaporniških duhovnikov in bodo odprli okrog tisoč delovnih mest v zaporniški administraciji in za sodno zaščito mladine. Terorizem mnogih obrazov
Fenomen teroristične radikalizacije zadeva številne francoske konce, še pravi vir, od podeželja do velikih mest, čeprav je v zadnjem času veliko govora o mestu Lunel na jugu države kot nekakšni »valilnici« džihadistov. Naj se v medijih pojavlja še toliko definicij, terorista ni mogoče enoznačno določiti. Profilov je več, ni en sam, ne da se ga poenostavljeno zožiti na samotnega mladega človeka, ki mu je spodrsnilo na pragu življenja. Neredki so dobro družbeno integrirani, živijo v paru, imajo službo, niso nujno zelo mladi ... Mogoče je le reči, da radikalizacija poteka hitro, zato je detektiranje toliko težje.
Problematika presega nacionalni francoski okvir in prav tako evropskega, terorizem je globalna grožnja, zato mora biti takšen tudi boj. Francija si zunanjepolitično zelo prizadeva, da bi spremenili nekatera pravila na evropski in mednarodni ravni. Okrepili naj bi sodelovanje med varnostno-obveščevalnimi službami in policijami in predrugačili določena pravila, vzpostavljena na območju schengna. Po prizadevanjih Francije naj bi povečali nadzor na zunanjih mejah in bi na njih zagotovili sistematični nadzor tudi nad osebami, ki resda razpolagajo z državljanstvom, ki jim zagotavlja pravico do prostega gibanja znotraj območja, a se vračajo iz držav zunaj njega. Pri tem ne bodo, kakor poudarjajo, posegli v načelo prostega gibanja, neločljivega od schengenskega prostora. Pomemben dosje, opozarja Francija, je še sprejetje direktive o evropskem sistemu passenger name record (PNR), po katerem bi lahko varnostne-obveščevalne službe bolje predvidele in spremljale gibanje iskanih oseb in teroristov. Medijska javnost se vnaprej boji spornih ameriških vzorcev po 11. septembru, češ da bomo za kanček več varnosti vsi pod nadzorom, a francoska politika in tudi drugi evropski sogovorniki menijo, da je možno najti ravnovesje: zagotavljati varnost in hkrati ščititi osebne podatke in svobodo. To ni polje vnaprejšnjih nasprotij niti ne pomeni koraka nazaj, zato potekajo intenzivni pogovori z evropskim parlamentom, evropsko komisijo in Latvijo, ki trenutno predseduje Evropski uniji. Na temo zajezitve spletnega sovraštva in reguliranja problematičnih vsebin – na facebooku, twitterju in drugih družabnih omrežjih – se pogovarjajo prav tako z ameriško administracijo in največjimi ameriškimi internetnimi akterji.
Več kot tristo dejanj
Da so od januarskih napadov v Franciji zaznali več kot tristo dejanj, povezanih z antisemitizmom ali naperjenih proti muslimanom, je očitno povečanje, groženj ni malo, a tudi učinkovitosti pri razkrivanju terorističnih celic in mrež menda ne. Terorizem ni od včeraj, do incidentov je prihajalo že pred januarskimi napadi, nevarnosti hujših atentatov so se zavedali in se zavedajo: Francija se pač izpostavlja z vojaškim angažiranjem od Iraka do Malija, Srednjeafriške republike in še kje. Pred dnevi, na primer, so bile žrtve napada vojaki pred judovskim centrom v Nici, velik izziv bo doseči, da ne bi posebno muslimani postali grešni kozli. Zato je, kot še pravi vir, nujno širiti sporočila, da je islam strpna in miroljubna religija, ki se dobro rima z vrednotami republike in prav tako z laičnostjo. Po navodilih ministrstva za notranje zadeve se v prefekturah po vsej državi na antisemitska in islamofobna dejanja odzivajo hitro in z odločnostjo, storilce pa postavljajo pred sodišče.
