Tiskane izdaje
Papež Frančišek je tri dni hodil po Turčiji, ves čas po stopinjah in sledeh, ki jih je tam pustil predhodnik, zdaj zaslužni papež Benedikt. In vendar je vsako potezo, ki jo je pred njim že storil Ratzinger, Bergoglio naredil po svoje, skladno s svojimi izkušnjami in svojimi svetovljanskimi, ne samo evropskimi pogledi.
Za sedanjega papeža, ki je bil verjetno že izbran zato, da bi poskrbel za bolj prijazno, bolj čisto podobo Cerkve pred svetom, tudi pred lastnimi verniki, je značilno, da − klub svojemu jezuitskemu poreklu − govori kolikor je le mogoče naravnost, s kolikor je mogoče preprostimi besedami in razumljivimi pojmi. Tako se je izražal tudi med obiskom v Turčiji, ki je po eni strani zgodovinska zibelka krščanstva, po drugi vodilna med islamskimi državami na Bližnjem vzhodu.
Tudi v Istanbulu je bilo tako, kjer se je pred skoraj tisočletjem razklalo krščanstvo, zdaj pa je tam sedež simbolno, za Rim zelo pomembnega pravoslavnega patriarha. Neposredne moči nad drugimi desetimi pravoslavnimi cerkvami in njihovimi patriarhi sicer nima, ker pravoslavje ne pozna sistema, kakor ga je začrtal rimski imperij že pred krščanstvom. Patriarh Bartolomej pa Rimu vendarle pomeni most in vez z drugimi, predvsem z moskovskim patriarhom Kirilom, o katerem je Frančišek tokrat spregovoril zelo odkrito in jasno.
Patriarhu Kirilu sem poslal zelo jasno sporočilo, je novinarjem na letalu med vrnitvijo v Rim pripovedoval Bergoglio. Srečava se lahko kjerkoli hočeš, samo pokliči me, pa bom takoj prišel, kamor boš hotel. Bergogliu se morda prvemu v skoraj tisoč letih po razkolu lahko celo zgodi, da bo videl moskovskega »kolega«, šefa največje in najvplivnejše med pravoslavnimi cerkvami.
V času vojne v Ukrajini pa ima moskovski patriarh toliko problemov, da najino srečanje gotovo še ne bo na vrsti, je papež pojasnil novinarjem, ki so se med njegovo šesto turnejo že navadili, da šef vatikanske države govori jasno in neposredno, brez prej običajnih vatikanskih vzvišenih skrivnostnosti.
Povedati pa moram, je pojasnil Bergoglio, da si srečanja želiva oba. Dodal je, da se bo treba pogovoriti o primatu, o tistem, »ki hodi prvi«, kakor to razumejo pravoslavni, dogovor pa naj bo tak, da bo sprejemljiv tudi za pravoslavne cerkve.
Nič ne pravim, da je bilo zmotno, kar je Cerkev storila v drugem tisočletju, stopila je pač na svojo zgodovinsko pot. Zdaj se je treba pač vrniti v prvo tisočletje in potem stopiti naprej. Do razkola je prišlo, ker se Cerkev ni ozirala na Jezusa Kristusa, ampak je gledala sebe in iz sebe, pravi Bergoglio.
Skrajni konzervativci na zbliževanje gledajo sumničavo, pa ne samo tisti v katoliških vrstah, ampak tudi tisti med pravoslavnimi, nekateri menihi in nekateri samostani, meni papež. Že od časov Pavla VI. razpravljamo, kaj storiti z veliko nočjo, že blaženi Pavel VI. je predlagal stalni datum sredi aprila, je rekel Frančišek. Patriarh Bartolomej je tokrat omenil finsko pravoslavno skupnost, ki je predlagala, naj bo velika noč skupaj z luterani. Enkrat bo pač treba najti rešitev, da ne bo vsak zase govoril, da je »moj Kristus vstal na ta dan, tvoj Kristus pa teden dni pozneje«. O tem se pač lahko pogajamo in dogovorimo, je rekel papež.
Papež je v Turčiji odkrito govoril tudi s predsednikom Erdoğanom v njegovi čisto novi, neskončno dragi palači, kjer je bil šef vatikanske države prvi gost. Rekel sem mu, je jasno povedal papež novinarjem med vračanjem v Rim, da bi bi bilo zelo lepo, če bi politični, akademski, verski in intelektualni voditelji muslimanskega sveta jasno povedali svoji in svetovni javnosti, da obsojajo terorizem, razglasijo naj, da Koran ni terorizem.
Ko zahodni svet obsoja islamske skrajneže in njihov terorizem, so muslimani užaljeni, razlagajo, da je Koran preroška knjiga miru, terorizem pa ni islamizem. Razumem njihovo užaljenost, pravi Frančišek, ampak potem naj pač javno in jasno razglasijo, da obsojajo terorizem ljudi, ki razglašajo, da strahote počno v imenu islama.
V Turčijo sem šel kot romar, ne kot turist, je poudaril papež. Razložil je, da tudi v Modri mošeji ni bil turist, ki bi si ogledoval okraske. Videl sem čudovito mošejo, mufti mi je razlagal koran in citiral tiste dele, ki govorijo o Mariji in Janezu Krstniku. Začutil sem potrebo po molitvi, vprašal sem muftija, ali bi molila, strinjal se je. Molil sem za Turčijo, za mir, za muftija, za vse in tudi zase. In rekel sem − Gospod, naj bo že konec vseh teh vojn! Bil je trenutek iskrene molitve, je pojasnil papež.
Papeževe poteze med turnejo po Turčiji se zdijo vatikanistom tehtne, korak naprej v ekumenizmu in v dialogu z islamskim svetom, tudi tehten odgovor kritikom papeža Frančiška za vatikanskim obzidjem. Tam je še vedno slišati opazke, da nekdo, ki prihaja z druge strani Atlantika, s celine, kjer katolištvo vsak dan izgubi 8.000 vernikov, ki povečini prehajajo na stran katere izmed protestantskih cerkva. Tistim, ki so trdili, da ne zmore razumeti razmer v Ukrajini in nasploh katolištva v zahodnem svetu, je jasno odgovoril, da uniatstvo, kakor so ga v Vatikanu zastavili v preteklosti, pač ne more biti prava pot, ki bi pripeljala so dogovarjanja s pravoslavnimi brati.
