Francoska desnica: vnovični pohod in dvomi o možnosti preobrazbe

Presenečenja ni, Nicolas Sarkozy se vrača na čelo desnosredinske Zveze za ljudsko gibanje. Kakor že pred desetimi leti so mu ta konec tedna spet zaupali predsedniške vajeti. Podpora, ki jo uživa med člani, je precejšnja: že v prvem krogu je dobil 64,5 odstotka glasov, medtem ko se je moral Bruno Le Maire zadovoljiti z 29,2 odstotka in Hervé Mariton s 6,3 odstotka. Udeležba je bila rekordno visoka: 58-odstotna.

Očitno je, da člani UMP veliko bolj verjamejo Sarkozyjevi retoriki o »povezovanju« in »novih idejah«, kot pa Le Mairovim napovedim »preporoda«, in tudi Maritonov konservatizem jih ni prepričal. Karizmatični Nicolas Sarkozy se zdi spet na velikem pohodu, kljub vsem aferam, v katere se pogreza. Zdaj je osvojil eno stopničko, a znova je menda namenjen vse do najvišje: do prvega stola v državi.

Starost in modrost

Mnoge analitike bega vprašanje, koliko se je stari Nicolas Sarkozy spremenil ali koliko se je sploh spodoben predrugačiti. Sam zdaj ponavlja, kako postaja z leti vedno bolj »zadržan« in tudi »modrejši« – konec januarja prihodnje leto bo dopolnil šestdeset let –, govori, kako je treba »pomirjati« in ne »vznemirjati in radikalizirati«, medtem ko nasprotniki (v Mondu, na primer) dvomijo, da je sposoben preobrazbe. Tudi med tokratno kampanjo je menda pokazal, kako zna biti »demagoški« in »maščevalen«, bolj »razdiralen« kot »povezovalen«, »agresiven« in v razmerju do »resnice precej nenatančen in površen«. Do tekmecev je ciničen, naj bodo zunanji ali v domači stranki, in tudi z nesramnostmi ne skopari: predsednik François Hollande je zanj »amater«, »odpisan« in »brez strategije«, nekdanji desnosredinski premier François Fillon pa »izguba«, ki je skoraj »uničil stranko s svojo bitko z Jean-Françoisom Copéjem«, Xavier Bertrand da ni »za nobeno rabo«, pa tudi do Alaina Juppéja ne kaže nikakršnega dostojanstva. Zato si menda ne kaže delati utvar, da bi Nicolas Sarkozy – če bi se res spustil v tekmo za predsednika države 2017– lahko vnašal mir. Odslej bodo mediji, ki mu že tako in tako posvečajo neizmerno veliko pozornosti, budno spremljali, za kakšno energijo bo na desnici poskrbel kot predsednik UMP. Da bi mu šlo vse gladko kot po maslu, menda ni zelo verjetno: kot kaže, bo na svojo stran težko pritegnil privržence poraženih tekmecev Le Maira in Maritona in tudi na njegov poziv, da bi osnoval odbor nekdanjih predsednikov vlade, sta se nekdanja premiera François Fillon in Alain Juppé odzvala odklonilno. Z odborom bi menda hotel vnesti v tabor duh kolektivnega vodstva, saj je, kakor poudarja, čas za »kolektivnost«. »Politične formacije ne nameravam voditi sam«, ampak bodo dobrodošli nasveti, predlogi in izkušnje nekdanjih predsednikov vlad; še Dominiqua de Villepina, Edouarda Balladurja, Jean-Pierra Raffarina (menda so že privolili) in še koga.

Zmaga in zmaga

Ena dobljena bitka ne prinaša nujno tudi končne zmage. Sarkozy na čelu UMP še ne pomeni, da se leta 2016 v predsedniške predvolitve na desnici ne bo spustilo več ambicioznih politikov, nič ga ne postavlja samoumevno v predsedniško tekmo 2017. Zagotovo pa od njega pričakujejo, da na novo definira ideologijo stranke in jasno pove, kam jo bo usmeril: v liberalni konservatizem ali bolj na sredino.

Medtem ko opozicijska desnica po dveh letih notranjih razkolov išče zdaj z Nicolasom Sarkozyjem svoj novi izraz in, kakor je videti, vladajoča levica še poglablja ekonomsko-socialni kaos, na skrajno desnem polu ne počiva Marine Le Pen. Voditeljica Nacionalne fronte je ob nedavnem 15. kongresu Nacionalne fronte ponovila, kako je edinole njena stranka pravo zagotovilo republike in še poslednja priložnost za Francoze, tudi upanje. Jasno cilja na predsedniške volitve 2017, saj se zaveda, da »se mora povzpeti na oblast«, da bi lahko »prerodila« Francijo. »Zdaj nihče več ne dvomi: uspelo se nam bo prebiti v drugi krog predsedniških volitev.« Francija se je po mnenju političarke pogreznila v malone apokaliptične razmere, za kar sta, kakor je pokazala s prstom, kriva »Sarkozy in Hollande«. Le Penova se predstavlja kot velika rešiteljica prihodnosti, češ da je edinole njen program kredibilen; saj je »razumen« in prava pot med »ultraetatizmom« po eni strani in »ultraliberalizmom« po drugi. Nastopa s starimi poudarki: varnost in imigracija sta znana mantra, kakor se zavzema za »meje«, »narodno enotnost« in »nacionalno identiteto«. Seveda ni zanemarljivo, da ima o skrajni desničarski že več kot vsak tretji Francoz – dobro mnenje.