Tiskane izdaje
Po dnevih in tednih pričakovanj, da bo prišlo do menjav na ministrskih stolčkih, in preigravanjih, kdo bi lahko sedel na katerem: predvsem na diplomatskem, je zdaj jasno, da bo »nova vlada temeljila na izkušnjah, bo trdna« in obeta potrebno »prenovo«. Tako jo je vsaj v četrtek označil premier Manuel Valls.
Največ medijske pozornosti je namenjeno predvsem položaju zunanjega ministra, ki ga bo po novem zasedal nekdanji premier Jean-Marc Ayrault. V geopolitično tako razburkanih časih je razumeti, da bo precej izpostavljen. Menda že daje vedeti, da bo zaveznik predsednika Françoisa Hollanda, premieru Vallsu pa se ne namerava podrejati.
»Dediščina« Laurenta Fabiusa
Zdaj že nekdanji minister za zunanje zadeve Laurent Fabius, čigar velik uspeh je bil zagotovo podnebni vrh COP21, se umika na vrh ustavnega sveta. Kakor zdaj povzemajo njegovo delo, je stavil predvsem na gospodarsko diplomacijo, prepričan, da danes »moč pomeni gospodarsko moč«. Zato je kot prvi mož diplomacije poskušal pomagati francoskim podjetjem, da bi podpisovala pogodbe na tujem. V dobi globalizacije po njegovem prepričanju ni možno ločevati diplomacije, kulture, ekonomije, trgovine, športa ..., vse je prepleteno.
Dokaz je projekt Okus Francije, ki so ga (tudi pri nas) prvič izpeljali lani, ko se je na isti dan kar 1300 »chefov« po različnih koncih sveta v svojih restavracijah poklonilo francoski kulinariki. Pri Le Mondu opozarjajo posebno na Fabiusovo vlogo pri odpiranju vrat vojaški industriji: denimo pri (še ne zaključeni) prodaji 36 vojaških letal (rafale) Indiji in pri podpisu pogodbe o več kot dvemilijardni prodaji orožja Libanonu, za čemer finančno stoji Saudska Arabija. Podobno kot podnebni vrh postavljajo med vrhunce njegove diplomatske kariere tudi jedrski dogovor z Iranom, med neuspehe pa zagotovo neslišane francoske klice k umiku Bašarja Al Asada v Siriji. Le Mondov analitik Christophe Ayad poudarja, da je tudi pri vprašanju Evrope: evrski krizi, migracijah ..., ostajal precej tiho in v senci predsednika Françoisa Hollanda, pa tudi Afriko (vojaško posredovanje v Maliju, Srednjeafriški republiki) je prepuščal kolegu, obrambnemu ministru Jean-Yvesu Le Drianu.
Nova stara imena
Fabiusov naslednik Jean-Marc Ayrault, ki je bil pod Françoisom Hollandom že predsednik prve vlade (maj 2012– marec 2014), naj bi bil dobra izbira zaradi »izkušenj«; sedanje težke geopolitične razmere pa zahtevajo izkušene in močne politike. A kakor komentirajo nekateri analitiki, si je hotel predvsem zagotoviti ob sebi človeka, pri katerem lahko računa na lojalnost. Ayraulta, ki je lojalen človek in stari »socialist«, je premierski stolček zapustil marca 2014, po porazu vladajoče struje na lokalnih volitvah ... Pred menjavo na stolčku prvega šefa diplomacije so francoski mediji preigravali predvsem nekatera druga imena: tudi Ségolène Royal, nekdanja Hollandova življenjska sopotnica in sedaj ministrica za okolje, je bila med njimi, ali denimo Michel Sapin.
Ob tokratnem prevetrenju vlade so kar tri ministrske stolčke zasedli politiki iz vrst zelenih: Emmanuelle Cosse, denimo, je postala ministrica za stanovanjsko politiko ... Med tistimi, ki so zapustili vlado, je tudi Fleur Pellerin, ki je vodila kulturno ministrstvo. Zamenjala jo je Audrey Azoulay, ki je do sedaj svetovala Hollandu pri kulturnih zadevah. Med ministri, ki so na (istem) položaju že vse od začetka Hollandovega predsedniškega mandata, so samo še trije: Yves Le Drian (za obrambo), Stéphane Le Foll (za kmetijstvo) in Marisol Touraine (za socialne zadeve in zdravje).
