Francoski izzivi: Ko vsa politika govori o varnosti, redu, narodu …

Še vedno vladajo izredne ­razmere. Predsednik François­ Hollande hoče, da bi jih celo podaljšali, medtem pa se francoska politika čedalje bolj pripravlja na predsedniške volitve.­ Čeprav bodo šele drugo leto, je preigravanja z (morebitnimi) kandidati za prvi stol v državi že veliko, na desnici, denimo, se pospešeno priprav­ljajo na predvolitve.

Francoski predsednik François Hollande je bil pred dnevi jasen: trimesečne izredne razmere, razglašene do 26. februarja, bi želel podaljšati še za tri mesece, do 26. maja. Kritik ni malo, predvsem zato jih je veliko v francoski družbi, ker je bilo največ (varnostnih) ukrepov: tudi preiskav, pridržanj ..., sprejetih v prvih tednih po terorističnih napadih 13. novembra. Pričakovati je, da bodo poslanci predlog tudi v drugo podprli, morda ne tako večinsko kot prvič, glasove proti je slišati le med nekaterimi socialističnimi parlamentarci, komunisti in zelenimi.

Pomislekov, kaj bi v resnici prineslo novo podaljšanje izrednih razmer, je veliko, denimo v Ligi za človekove pravice (LDH). Kot svarijo, bi lahko postale »normalno stanje« – v imenu boja proti terorizmu, kar bi pomenilo, da bi se sčasoma vse bolj odrekali svoboščinam in sodobni pravni državi.

V Hollandovem političnem ospredju je revizija ustave, kakor je predvideno, naj bi v narodni skupščini od 5. februarja razpravljali o predlogu zakona, po katerem bi v ustavi jasno določili izredne razmere in definirali tudi odvzem državljanstva (Francozom z dvojnim državljanstvom) v primeru obsodbe zaradi terorizma. Senat naj bi o tem odločil že čez slab mesec ... Odvzem državljanstva buri duhove, glasna so opozorila, da ne sme nihče nikoli ostati brez domovine in da poteze, ki jih zdaj vleče vladajoča politika, ne smejo voditi v diskriminacijo med državljani.

Napake in dosežki

Medtem ko mnogi v Franciji trdijo, da je Hollande izgubil kompas, saj da se v novih razmerah vede čedalje bolj podobno Nicolasu Sarkozyju ali je celo čedalje bliže politiki Marine Le Pen, je tudi desnica na veliki preizkušnji. Republikanci bodo morali preseči notranja nasprotja in konflikte, ki jih blokirajo zadnja leta, ter na predvolitvah proti koncu leta izbrati kandidata, ki bo sprejemljiv za vse in bi ga tudi Francozi dojemali kot pravi antipod Hollandu ali vse močnejši Marine Le Pen. Nekdanji predsednik države in vodja Republikancev Nicolas Sarkozy verjame, da bi lahko še enkrat utelešal Francijo.

Od danes bo na policah knjigarn njegova nova knjiga La France pour la vie (Plon), s katero poskuša znova navezati tesnejši stik z volivci. Kakor so ga citirali pri Mondu, v njej obračuna s prenekaterimi napakami, ki jih je storil kot predsednik v obdobju od leta 2007 do 2012, a spomni tudi na marsikaj, kar je dosegel in mu je uspelo. Odkar je pred letom prevzel vodenje stranke, gre tradicionalni desnici mnogo bolje, spravil jo je v red, je pred dnevi izpostavil v Nîmesu.

Toda javnomnenjske raziskave zdržema kažejo slabo in čedalje slabše prav njemu. Francozi si na predsedniškem stolčku veliko bolj od njega ali še enkrat Françoisa Hollanda želijo sedanjega župana Bordeauxa Alaina Juppéja. Niso pozabili na številne afere, v katere se je pogreznil Sarkozy, niti da je ukazal vojaško intervencijo v Libiji in da mu je leta 2012 spodletelo: ker je preočitno hodil v zelje skrajni desničarki Marine Le Pen. Večinoma verjamejo, da je (po raziskavi, ki so jo opravili pri Elabe) njegov »čas minil« in da ga v novo kandidaturo silita predvsem egocentričnost in »maščevanje«. Mesece pred predvolitvami vedno več Republikancev javno izraža, za koga od znanih ali morebitnih pretendentov za predsedniški stolček se bodo opredelili: za Juppéja, Sarkozyja, Fillona, Bruna Le Maira … Nekatera druga imena je, seveda, še pričakovati.

Resnično življenje

Na vladajoči levici, ki je prav tako močno razklana in kjer Hollandu kaže zelo slabo (tudi zato, ker ne zmore ustaviti brezposelnosti), se vse očitneje spušča v predvolilni boj predsednik vlade Manuel Valls, ki te dni vznemirja na temo laične države. Z veliko ostrine postavlja v ospredje vprašanja, pred katerimi je francoska levica še pred časom svarila in jih označevala za neokonservativna in nevarna za idejo o sobivanju: red, varnost, narod, avtoriteta, identiteta. Tisti volivci, ki verjamejo v prave vrednote levice, so ogorčeni in razočarani, medtem ko se večina prilagaja »novim razmeram«. Te ne vladajo le v Franciji, ampak tudi drugje po v Evropi. V novih časih stare delitve na levo in desno ideologijo za mnoge kakor da ne štejejo več, dokaz je menda Marine Le Pen. Pomemben pa je občutek, da so politiki blizu volivcem: Marine Le Pen jim ga daje, medtem ko na salonski levici … Emmanuel Macron, minister za ekonomijo, ki prav zdaj »pokopava« 35-urni delovni teden in je v sedanjih »varnostno, socialno in ekonomsko izrednih razmerah« vedno bolj boleč trn v peti Francozov, je že eden tistih, ki priznavajo, kako še do pred časom niso poznali »resničnega življenja« v Franciji.