Gibanje Nuit debout: Pokonci ponoči, da bi bili budni v življenju

Pariz – Preveč smo skrenili s poti, da bi smeli še naprej samo mirno spremljati, kaj se dogaja. Treba se je prebuditi ali, kot navdahnjeno poje angažirani francoski glasbenik, ostati pokonci ponoči – da bi bili budni tudi v življenju. Enaintridesetega marca je na pariškem Trgu republike spontano vzniknilo gibanje Nuit debout.

Na stotine ali tisoče Francozov je pokonci tudi v poznih urah in svobodno razpravlja o možnostih za drugačno družbo. O gibanju, ki mu niso napovedovali nikakršne prihodnosti, a še kar traja, smo se pred dnevi pogovarjali z enim od aktivnih članov.

Mladenič se predstavi z imenom – Quentin je –, priimka ne pove, a lahko bi tudi samo rekel, da je Camille. Mnogi goreči somišljeniki, ki držijo pokonci pariško gibanje Nuit debout, se imajo za Camille, za eno tistih starih francoskih imen, ki jih lahko imajo tako moški kot ženske. Verjamejo, da ni pomembno, kdo so, kakšna so njihova intimna ozadja, šteje to, za kar se bijejo – in njihov boj je usmerjen proti Franciji, kakršna je postala.

Niso »zavzeli« pariškega Trga republike, kot jih kdo zmotno primerja s tistimi, ki že mesece nasprotujejo gradnji novega letališča v Notre-Dame-des-Landes nedaleč od Nantesa in so označili območje, ki ga je treba ubraniti. Drugače, na trg z izjemno simboliko se na stotine ali morda tisoče Parižanov vsako pozno popoldne vrača zato, da bi miroljubno razmišljali o boljšem jutri, o možnostih, ki bi se lahko odprle. Kako poskrbeti za nov družbeni red.

Kaj je narobe v Franciji?

Kot pove dvaindvajsetletnik, se problematike terorizma ne lotevajo, čeprav je Place de la République vidno mesto poklona žrtvam napadov. Izzivi so drugi in drugje. V prvi vrsti se postavljajo proti predlogu zakona o delu, zloglasnem »zakonu El Khomri«, ki je v parlamentarni proceduri. Z njim je skoraj »vse človeško narobe«, zato ker je napačna perspektiva. Bolj kot malega delavca ščiti velikega delodajalca, podjetjem pa je predsednik François Hollande tako in tako že dal bogato darilo v vrtoglavih milijardah: pakt o odgovornosti. »Zakon naj bi, med drugim, določal, da delavec, ki je bil odpuščen in je nekdanjega delodajalca postavil pred sodišče, v postopku, ki bi ga na koncu morda dobil, ne bi mogel zahtevati več od najvišje določenega zneska odškodnine.« Po novem naj bi lažje odpuščali, zato da bi, kot trdijo zagovorniki predloga, lažje zaposlovali … Množice Francozov jim ne verjamejo.

A na Trgu republike ne vznemirja le zakon El Khomri (poimenovan po ministrici za delo Myriam El Khomri), ampak je na splošno vse več nezadovoljstva: pogovarjajo se o demokratičnosti demokracije, o stranpoteh ekonomije, o izzivih ekologije, o položaju žensk, položaju takšnih in drugačnih manjšin, o sprevrženi prepletenosti politike in gospodarstva pa še medijev zraven. Mogoče je potegniti vzporednice, denimo, z Occupy Wall Street, tudi s španskimi Indignados, iz katerih je po dveh letih boja za neposredno demokracijo in vztrajanja na madridskem trgu Puerta del Sol zrasla stranka Podemos. »Povezave so res močne, veliko je podobnosti, nekateri Španci so nam prišli celo pomagat …« In kakor je sprva veljalo za madridsko vstajo ogorčenih, je tudi pariško gibanje brez voditelja, delujejo horizontalno in decentralizirano. »Naš cilj ni ustanoviti politične stranke, vsaj za zdaj ne. /…/ Lahko bi govorili o nekakšni francoski pomladi, miroljubni pomladi, saj gibanje širi mrežo tudi v druga mesta na podeželje in prav tako na tuje: v Belgijo, Španijo, Nemčijo.« Nekaj manjših incidentov je res že bilo, a niso uničili gibanja, ki zahteva miroljubnost, sploh pa na trgu in okrog njega ves čas krožijo policisti. V Franciji so zaradi povečane teroristične grožnje še vedno razglašene izredne razmere.

Kako so organizirani?

Quentin prihaja na trg vsak dan od 31. marca, ko se je vse začelo in so se navzoči prvič povezali v generalno skupščino. »Definirali smo osnovne potrebe, da bi lahko komunicirali, da bi lahko ostali na trgu, morda tudi prespali … Potem smo sestavili različne komisije, vsakdo se je odločil za tisto, ki mu najbolj ustreza. Imamo, denimo, komisijo, v kateri razmišljajo o novi ustavi bolj socialne republike. Drugi razpravljajo o splošni stavki, spet tretji o predmestjih, o prihodnosti Evrope … Ogromno se pogovarjamo o vsem in poskušamo tudi pomagati: ljudem brez stalne strehe nad glavo, na primer. O različnih problematikah nato glasujemo v skupščini, če ni konsenza, ponovimo glasovanje. Za končno odločitev je potrebna 80-odstotna podpora.«

V praksi je vse videti takole: skupinice ljudi, tudi posedene na tleh, razglabljajo o različnih temah … Za zdaj ne prespijo na trgu, ampak se v poznih urah počasi razidejo. »Pomembno je, da razmišljamo o novih idejah in razpravljamo o njih. Mnogi se v sedanjem sistemu počutijo utišane, saj jim do besede morda ne pustijo politiki, morda podjetniki, lahko da jih je celo strah terorizma.« Gibanje hoče osvobajati, zato je odprto za vse, niso pa, kot zdaj pišejo manifest univerzalnih vrednot, dobrodošli tisti, ki bi s svojimi predlogi širili rasizem, ksenofobijo, seksizem in podobno. »Ne moti me, če pride kakšen politik – videti je bilo, denimo, levičarja Jean-Luca Mélenchona –, saj so tudi politiki državljani.« A ne dovolijo jim, da bi gibanje speljali na lasten politični mlin in bi ga morda spremenili v svoj meeting. »Seveda pa ne morem zagotoviti, kako bi se odzvali ljudje, če bi nas prišel pogledat predsednik François Hollande.«

Kaj je cilj?

Za zdaj je prehitro reči, kakšen je cilj in kam naj bi gibanje, ki je nadstrankarsko, vodilo; kako se bo morda preoblikovalo; bo sploh zdržalo; kako bi lahko prevetrilo politiko, v kateri mnogi Francozi ne prepoznajo več svojih stališč. Vprašanj je ogromno, zadržkov in nerazumevanja v javnosti tudi nekaj, čeprav mediji, tuji prav tako, množično spremljajo dogajanje. A jasno je, da Nuit debout nekako ne spada v sedanji francoski model: »Številni se čudijo, da nimamo voditelja.« In najbrž je že očitno tudi to, da želijo biti pacifistični odziv na nasilnost sodobne družbe. V njej je, kot pravi Quentin, čisto preveč ekonomskega, socialnega, političnega, medijskega, verbalnega nasilja nad malim človekom. »Bruno Le Maire, poslanec Republikancev, je o nas izjavil, da ne mara diktature manjšine. Mi pa mu odgovarjamo, da nam ni všeč diktatura njegove manjšine.