Tiskane izdaje
Bruselj - Evropska unija po napovedanem odhodu Velike Britanije išče nove načine sodelovanja med članicami povezave. Zunanji ministri Francije, Nemčije in Poljske so 25. obletnico ustanovitve »weimarskega trikotnika« izkoristili za obljubo o intenzivnem sodelovanju. Slovenski premier Miro Cerar pa se je včeraj sestal s kolegoma, premieroma Nizozemske in Luksemburga.
Sedanjim evropskim izzivom bo kos le močna, enotna in učinkovita Evropska unija, se je s Cerarjem v Haagu strinjal nizozemski premier Mark Rutte, z luksemburškim premierom Xavierjem Bettelom pa sta se zavzela za skupne pristope in rešitve najbolj perečih izzivov Unije, se je glasilo uradno sporočilo iz premierovega urada. Migracije bodo temeljno vprašanje, ki ga bo treba reševati enotno, solidarno in brez odlašanja, je bil jasen Cerar, saj se bo le tako mogoče tudi dejansko osredotočiti na druge razvojne teme. V zvezi z brexitom je bilo med sogovorniki izraženo enako pričakovanje, da Velika Britanija ne bo mogla v neskončnost čakati z začetkom pogajanj ter da bo moral biti končni dogovor pravičen, v interesu EU in brez dopuščanja nadaljnjih ali novih posebnih privilegijev Velike Britanije.
Model prihodnjega sodelovanja
Vlade treh največjih članic EU, ki skupaj štejejo kar 180 milijonov prebivalcev, bi morale tudi zaradi predvidenega izstopa Velike Britanije veliko tesneje sodelovati, je bilo skupno sporočilo zunanjih ministrov Nemčije, Francije in Poljske. Tako bi tudi s svojim zgledom pomagale utrditi prizadevanja za ohranitev Evropske unije, so poudarili Frank-Walter Steinmeier, Jean-Marc Ayrault in Witold Waszczykowski. »Še intenzivnejše sodelovanje bi ob vseh izzivih, ki so pred Evropo, povezavi dalo nov impulz,« so zapisali ministri. Izrekli pa so se tudi za »fleksibilnejšo Evropo«, ki bo upoštevala »različne ravni pripravljenosti« nekaterih članic v nadaljevanju integracijskih procesov.
Slovo Združenega kraljestva bo gotovo velika prelomnica v zgodovini Unije, a tudi začetek novega partnerstva med Londonom in preostalimi 27 članicami. Skupina evropskih strokovnjakov pod vodstvom Guntrama Wolffa, direktorja enega od vodilnih bruseljskih možganskih trustov Bruegla, je pripravila model prihodnjega sodelovanja v Evropi. Namen projekta, ki so ga pripravili poleti, ni svetovati pogajalcem, ki bodo na mizi imeli konkretna vprašanja, temveč voditeljem članic predstaviti širšo sliko EU in dolgoročnejšo vizijo.
Osnovno izhodišče je geopolitična realnost in spremembe v razmerju sil po svetu, zaradi katerega čez dvajset let niti največje evropske države (Francija, Nemčija, Združeno kraljestvo) ne bodo več sedele med najvplivnejšimi – ki bodo imele več prebivalstva in večja gospodarstva – če bi nastopale same. Tudi grožnje varnosti iz regij v sosedstvu Evrope so velik izziv. »To zahteva tako upravljanje brexita, da Evropa v času velikih izzivov varnosti, svobodi in blaginji prebivalcev ne bo še bolj oslabljena,« ugotavljajo strokovnjaki.
Vodilo za nadaljnje povezovanje po njihovi oceni je, da Združeno kraljestvo sicer lahko odide iz EU, a se ne more premestiti iz Evrope. Med pogajanji o brexitu in ureditvi odnosov po njem bi obe strani morali upoštevati dolgoročne interese, soodvisnost in prepletenost. EU bi morala premagati skušnjavo po kaznovanju Velike Britanije, ker se je odločila za izstop. A v Londonu ne bi smeli dovoliti izbiranja à la carte. Strokovnjaki predlagajo model celinskega partnerstva, ki bi Veliki Britaniji omogočil sodelovanje na globoko integriranem tržišču.
Trije uveljavljeni modeli sodelovanja (Švica, Norveška, prostotrgovinski sporazum) da niso primerni za ureditev odnosov med Londonom in EU. Norveški model Veliki Britaniji ne bi omogočil uveljavitve omejitev za delavce iz EU, ki je za London po referendumu prednostni cilj. Če bi bila sprejeta švicarska rešitev, bi si Velika Britanija izbirala področja sodelovanja in bi nato lahko le prevzemala pravila EU. Režim prostotrgovinskega sporazuma ni dovolj za globoko gospodarska integracijo in delovanje britanskih bank na celotnem območju Unije.
Predlog strokovnjakov ponuja odnose, ki bodo precej manj globoki kot polnopravno članstvo in po drugi strani bliže članstvu kot prostotrgovinskemu sporazumu. Politični mantri, da Velika Britanija ne more imeti dostopa do notranjega trga EU, če ne bo hotela spoštovati vseh štirih svoboščin (ne samo prostega pretoka blaga storitev, blaga in kapitala, ampak tudi delavcev), se odpovedujejo. Prepričani so, da globoko integrirani trg lahko deluje brez svobodnega pretoka delavcev in da zadošča že omejena, nadzirana mobilnost (s kvotami).
Tako bi, denimo, nemško podjetje, ki bo investiralo na Otoku, lahko pripeljalo svoje inženirje in delavce, da bi lahko učinkovito delovalo. »Odprtje meja za 500 milijonov ljudi je politična odločitev, ki ni nujna,« je povedal direktor Bruegla Wolff. Drugače je na področjih, kot so politika konkurenčnosti, pravila za državne pomoči ali minimalni standardi, brez katerih enotni trg ne more delovati. Tudi prispevki v proračun EU naj bi bili v modelu celinskega partnerstva neizogibni, ker da so sestavni dela gospodarskega prostora.
Celinsko partnerstvo
Celinsko partnerstvo z Veliko Britanijo (in drugimi zunaj EU) bi nastalo v krogu okoli Unije, ki z njo ne bi delil njenega nadnacionalnega značaja. Evropsko zakonodajo, ki bi veljala za vse, bi sicer še sprejemali po rednem postopku EU, a pred sprejetjem bi se posvetovali z državami iz zunanjega kroga, sprejete pa bi bile politične zaveze o upoštevanju njihovih stališč. Na področjih, na katerih se v EU ne odloča nadnacionalno, ampak med vladami članic (obramba ali zunanja politika), večjih težav ne pričakujejo.
»Celinsko partnerstvo je več kot enotni trg. Ima varnostno in obrambno dimenzijo, zato si članice EU prizadevajo, da Velika Britanija ostane čim bliže,« je povedal Wolff. Delovalo bi lahko še na drugih področjih, kot so trgovinska politika, podnebna pogajanja ali finančna regulativa, ki se sprejema na mednarodni ravni. V takšnih okoliščinah bi bilo smotrno usklajevanje med ECB in Bank of England. Takšno sodelovanje bi preprečilo, da bi bil evropski glas na globalni ravni še šibkejši.
Strokovnjaki si model celinskega partnerstva predstavljajo geografsko širše. Zanj bi lahko bile zainteresirane še Švica in države evropskega gospodarskega območja (Islandija, Liechtenstein, Norveška). Na srednje- in dolgoročno bi o takšnem modelu partnerstva lahko razmišljali pri evropski perspektivi Turčije. Z njim bi vrata lahko bolj odprli Ukrajini. Čeprav strokovnjaki pričakujejo, da bodo v dveh desetletjih (skoraj) vse članice sprejele evro, ni izključeno, da se bo katera raje kot za nadnacionalno EU odločila za takšno pot.
