Tiskane izdaje
Površno, zelo bežno in mestoma zmedeno, tudi tako povzemajo torkovo drugo televizijsko soočenje kandidatov, ki se bodo v nedeljo 23. aprila pomerili v prvem krogu volitev za predsednika Francije. Prvič doslej je ob peterici najbolj prodornih kandidatov, ki so jih francoski mediji ves čas polni, stalo še šest »malih glasov«, ki nimajo veliko možnosti, a zanimivo osvetljujejo favorite javnega mnenja.
V prvo pred dvema tednoma niso televizijsko soočili vseh kandidatov, ampak le pet »najbolj obetavnih«, v drugo pa so »napako popravili«: v torek zvečer, med drugo televizijsko debato – organizirali so jo pri CNews in BFM-TV – so v studio povabili vseh enajst kandidatov, ki se potegujejo za položaj predsednika Francije. Tako so tudi »mali« imeli – prvič v zgodovini pred prvim krogom volitev – priložnost, da poskušajo prepričati javnost, da bi bili primerni za Elizejsko palačo. Razprava je trajala dolge štiri ure, ko so lahko tekmeci javno povedali, kaj mislijo o treh velikih temah: kako ustvarjati nova delovna mesta, kako zaščititi Francoze in kako v praksi udejanjiti socialni model, ki ga zagovarjajo. Razpravo, ki je tekla hitro, saj je lahko vsakdo v kosu govoril le poldrugo minuto oziroma 17 minut v celem večeru, je pred domačimi zasloni spremljalo okrog 6,3 milijona Francozov.
Dobro znani in neznani
Ob odmevnih političnih imenih, kot so Marine Le Pen (Nacionalna fronta), Emmanuel Macron (En Marche! Naprej!), Benoît Hamon (Socialistična stranka), François Fillon (republikanci) in Jean-Luc Mélenchon (La France insoumise; Nepokorna Francija), so se predstavili še manj znani kandidati, ki prav tako sanjajo o Elizeju in o katerih ve javnost bolj malo, domala vse pa, politični »outsiderji«, kakršni so, povezuje »boj proti sistemu«. Nathalie Arthaud (Lutte ouvrière, Delavski boj), François Asselineau (Union populaire républicaine, Republikanska ljudska zveza), Jacques Cheminade (Solidarité et progrès, Solidarnost in napredek), Nicolas Dupont-Aignan (Debout la France, Pokonci Francija), Jean Lassalle (Résistons! Uprimo se!) in Philippe Poutou (Nouveau Parti anticapitaliste, Nova antikapitalistična stranka) so vsak po svoje in pomensko v različnih odtenkih grmeli proti »diktaturi« finančnih trgov, »proti kapitalističnemu sistemu in skorumpiranim politikom«, »za kmete« in »za delavce, ki jih davi kapital«, za »prepoved odpuščanja«, pa tudi »za izstop Francije iz Evropske unije, evra in Nata«, kajti Evropa je za neprizanesljivega Françoisa Asselineauja, denimo, kriva za »socialni dumping, slabo ekonomsko sliko« in še za marsikaj – zato odločno zagovarja frexit. Ni zanemarljivo, da se je v bran EU, sestavljene iz 27 držav članic, postavil le Emmanuel Macron, ki je v svojih proevropskih videnjih osamljen in, kot so ga bili označili, »naiven«.
Doma in na tujem
Medtem ko so »mali« kandidati poskušali opozoriti nase s programsko drugačnostjo in socialno občutljivostjo, so »veliki« v torek zvečer spet ponovili, kar v resnici govorijo iz dneva v dan: konservativni Fillon in liberalni Macron bi »davčno razbremenila plače«, socialist Hamon obljublja »univerzalni temeljni dohodek«, Le Penova zagovarja »ekonomski protekcionizem« in preganja »divjo globalizacijo«. Na temo terorizma, ki je precej povečal dinamiko med nastopajočimi, je skrajna desničarka jasno pokazala s prstom na vladno politiko nekdanjega premiera Françoisa Fillona, ki da je zaradi politike do Libije kriv za to, da se je tam povzpel islamistični fundamentalizem. »Zdaj se je razrasel v Franciji, ki je postala univerza za džihadizem«. A medtem ko je Macron, recimo, prepričan, da se Francija mora vojaško angažirati na tujem, saj je zlo treba uničiti pri koreninah, so se protikandidati, denimo Arthaudova, strinjali, da se jim vojaška posredovanja na tujem vračajo kot bumerang doma. Jean Lassalle, ki poziva Francoze k uporu, bi nemudoma umaknil francosko vojsko z Bližnjega vzhoda, zato pa bi po drugi strani vojaški proračun povečala Macron in Fillon, medtem ko se socialist Hamon postavlja proti morebitni ponovni vzpostavitvi obveznega vojaškega služenja, radikalni levičar pa proti izrednim razmeram.
Dve kandidatki in osem kandidatov, kajit Philippe Poutu se ni hotel fotografirati. Foto AFP
Med tokratnim soočenjem je napetost še posebno narasla pri vprašanju politične transparentnosti, kjer bi imela kaj povedati posebno Fillon in Le Penova, ki so ji »mali kandidati« vzeli precej vsebinske pozornosti – zaradi napadanja sistema, kar je sicer njena domena; a Fillon je, denimo, »pojasnil«, da je »zgleden tisti predsednik, ki se ne poslužuje javnega denarja za to, da bi oslabil nasprotnike«.
Da je aferaško pogrezanje Marine Le Pen in Françoisa Fillona nedopustno, je vztrajal predvsem Philippe Poutu iz Nove protikapitalistične stranke, češ, bolj kot kopljemo, več masla ima republikanec na glavi, in kako je mogoče, da političarko, ki je kradla Evropi, ščiti poslanka imuniteta, medtem ko »delavcev ne varuje nobena delavska imuniteta«. »Imate srečo, ker vas brani sistem,« je dejal Poutu in s svojimi besedami požel navdušenje kakih 220 gledalcev, ki so soočenje spremljali v živo. Med razpravo je ton še posebno povišal Jean-Luc Mélenchon, sploh ko se je razjezil nad Le Penovo, češ, naj že da mir z religijo, saj kar 60 odstotkov Francozov ne veruje.
Odmaknjena politika
In kaj po drugem televizijskem soočenju pravijo Francozi? Po anketi Elabe za BFM-TV je bil najbolj prepričljiv prav levi levičar Mélenchon, ki ga imajo raziskave nasploh vedno raje in so ga Francozi tudi tokrat postavili pred precej diskretnega Macrona, kot tarčo zelo napadanega Fillona in nekoliko zmedeno Le Penovo. Vprašanje je, koliko bo torkovo soočenje poseglo v splošno predvolilno dinamiko, ko po zadnji anketi javnega mnenja Cevipof (Centre de recherches de Sciences Po) za Le Monde 66 odstotkov volivcev še vedno ne ve, komu naj namenijo glas.
Med tem jih prav tako dve tretjini za zdaj pravita, da se bodo udeležili prvega kroga predsedniških volitev 23. aprila, tretjina pa jih utegne ostati doma. Mnogi so povsem razočarani, zdi se jim, da politiki ponavljajo eno, življenje pa pripoveduje drugo. Da je razkorak res vedno večji, govori tudi knjiga Anne Nivat Dans quelle France on vit (V kakšni Franciji živimo). Potem ko je znana novinarka preživela več tednov v šestih manjših mestih po državi, je spoznala, da so povsod primerljiva občutja ljudi – kako so politika in ljudje povsem odmaknjeni ena od drugih. Razkol je globok, poti nazaj ni ..., kar je očitno tudi iz dinamike med velikimi in malimi kandidati za prvi stolček v državi.
