Tiskane izdaje
Politični analitik Srečko Latal je kot član mednarodne krizne skupine za BiH pred leti izjavil, da bi bilo zaprtje urada visokega predstavnika (OHR) najboljša opcija za BiH, ker se je uporaba bonskih pooblastil pokazala za neučinkovito. V pogovoru za Delo je poudaril, da je bil poskus reforme policije v letih 2003–2005 prvi veliki poraz OHR, ki je pokazal slabosti mednarodne skupnosti.
Katere so največje napake mednarodne skupnosti, ki ne igra več vloge avtoritativnega arbitra?
Mnogi so prepričani, da je za vse težave kriva slabitev vloge mednarodne skupnosti, medtem ko drugi menijo, da je prav njena angažiranost povzročila odvisnost BiH od mednarodne skupnosti in pripeljala do tega, da se lokalni voditelji ne morejo o ničemer dogovoriti. Največja napaka je nastala po letu 2002, ko je postalo očitno, da je mednarodna skupnost tako spremenila dayton, da bistveno odstopa od izvirnega sporazuma. V tem procesu smo izgubljali najprej srbske, potem hrvaške predstavnike, ki so bili pripravljeni sprejeti reforme in se dogovoriti o bolj funkcionalni BiH. Poskus reforme policije v letih 2003–2005 je bil prvi veliki poraz OHR, ki je pokazal slabosti mednarodne skupnosti. To so Dodik in mnogi drugi uspešno izkoristili za lastne politične interese.
Kako je mogoče v teh razmerah zgraditi skupni imenovalec za rešitev krize?
Zlato priložnost smo izgubili v letih 2002–2005, ko so se ljudje še spominjali vojnih grozot in bili pripravljeni na spremembe. Tako državljani, civilna družba in mediji kot politiki. Bojim se, da se vračamo v razmere iz leta 1996, pri čemer se je bistveno spremenila miselnost državljanov, ki drug drugega spominjajo, kdo je komu kaj storil v preteklih vojnah. Nacionalistična retorika je čedalje močnejša, tako v BiH kot na Hrvaškem in v Srbiji. BiH je veliko bolj odvisna od sosedov, kot so oni od nje. To vodi v nove napetosti.
Sarajevo Foto: Tomi Lombar/Delo
So unilateralne grožnje ohranitvi BiH resne?
To je težko oceniti, ker gre za dobro valuto v trgovini politikov, ki spodbujajo te ideje ali se odzivajo nanje, da bi v javnosti pridobili politične točke. V zadnjih dneh je Dodik odstopil od dveh svojih pobud za referendum. Na stran je postavil idejo o odcepitvi, ker da v RS ta hip ni dovolj pripravljenosti in interesa. To je storil tudi s pobudo za referendum o državnem sodišču in tožilstvu. Uradno se zdi, da so pobude, ki bi lahko najbolj resno destabilizirale BiH, vsaj trenutno na stranskem tiru.
Politične razmere v BiH so katastrofalne. Od lanskega septembra nimamo oblasti v Federaciji BiH in na državni ravni. Pod vprašajem je tudi delovanje oblasti v Republiki Srbski. Kljub kaosu je FBiH v boljšem gospodarskem položaju kot RS, ker ima večjo rast BDP in industrijske proizvodnje. To pomeni, da oblast v RS obstaja, vendar niti približno ne opravlja svojega dela. Brezvladje potiska državo v nove politične krize, ki lahko povzročijo tudi varnostne probleme.
Je za radikalizacijo retorike in političnih pozicij kriv samo propad paketa ustavnih sprememb?
Paket ustavnih reform je večkrat propadel. Njihov padec ni bil krivec za razmere, temveč le pokazatelj rasti političnih problemov v BiH. Najbolj odgovorni so domači politiki, sledijo jim mednarodna skupnost in drugi družbeni segmenti. Gre tudi za nekakovostne, razdeljene in neprofesionalne medije, ki so pod nadzorom strank ali drugih interesnih skupin. Civilna družba je odvisna od mednarodnih donacij, ki so bile leta 2014 preusmerjene na druge projekte, tako da postopno izginja. Državljani ne vidijo, da bi lahko karkoli spremenili, tako da se prilagajajo sistemu, da bi preživeli. Zadnji protesti leta 2016 so se končali z nasiljem z indici, da so ga spodbudile politične stranke s pomočjo navijaških skupin. Državljani ne upajo več na ulice, nezadovoljstva ne znajo izraziti drugače, avtopilot pa vodi državo v čedalje globljo krizo.
Kako bi lahko Bruselj preusmeril lokalne voditelje k ekonomskim in socialnim reformam, ki bi BiH znova odprle evropsko pot?
Bruselj bi moral najprej okrepiti svoje politične pozicije tako v BiH kot celotni regiji, kjer nikoli niso bile izrazito močne. Na EU so vedno gledali, kot da je gospodarski velikan in politični palček. Regija se je vedno bolj kot na EU naslanjala na ZDA ali Nemčijo. Poleg tega EU v regijo ne vlaga več resnih sredstev, največji del finančne spodbude so pristopni skladi, ki absolutno ne zanimajo lokalnih politikov. Dober del tega denarja se namreč vrne v EU za plačilo njenih svetovalcev.
Politika in družba sta zainteresirani za infrastrukturne projekte. Če hoče EU postati pravi igralec ter vplivati na države na Balkanu, bi morala povečati tako politični angažma kot finančne injekcije za projekte. V igri je tudi prihodnost EU in širitvenega procesa. Bosna in Balkan, ki sta bila vedno odvisna od velikih svetovnih voditeljev in sil, budno spremljata dogajanje v ZDA, Evropi, Rusiji in Turčiji. Vsi vidijo, da je zgodba o širitvi EU ad acta in da ne le BiH, temveč tudi Črna gora, Srbija in Albanija vsaj še petnajst let ne bodo vstopile v EU. To je preveč dolgoročna perspektiva, ki nič ne pomeni ne politikom ne državljanom Balkana.
Če ne bo oživljena ideja o širitvi EU, vidim v perspektivi samo nadaljnjo destabilizacijo Balkana. Z razpadom SFRJ se je odprla Pandorina skrinjica, iz nje so skočili vsi stari balkanski duhovi, kdo je kaj naredil drugemu tudi pred petsto leti. Duhove je mogoče počasi vrniti v steklenico le v okviru evropske družine narodov, ker lahko samo v njem Srbi, Hrvati in Bošnjaki ali Albanci, ki so razpršeni po različnih državah, politično, kulturno in gospodarsko sodelujejo, kot si želijo. Če bomo iz te enačbe črtali evropski okvir, se bo začelo govoriti o spremembi meja na Balkanu in poskusih vzpostavitve nacionalnih držav, kot so velika Albanija, Hrvaška, Srbija ali BiH. To je težko izvedljivo brez spopadov, tako da prihodnost EU določa tudi prihodnost Balkana.
Ali poleg mednarodne skupnosti ne nosi največje odgovornosti za vrtenje v krogu lokalna družba, ki ne zna najti izhoda iz daytonskega labirinta?
Vsi nosijo svoj del odgovornosti za te razmere, največjega pa nosi lokalna družba. Najmanj 51 odstotkov. Dejstvo je, da ljudje v BiH, njihovi politični predstavniki in predstavniki civilne družbe ter intelektualci niso zbrali dovolj modrosti in volje, da bi poiskali modus operandi, da bi država postala zrela, kot je nekoč že bila. Svoj delež odgovornosti nosijo tudi države v regiji in mednarodna skupnost, ki je ves čas eksperimentirala in sledila predvsem lastnim interesom. Skladno s temi je spreminjala taktiko in poteze. Položaj je podoben brezhibni nevihti, ki je veliko večja od seštevka neviht, ki so nas pripeljale v te razmere.
Ponovna krepitev mednarodnega angažmaja se zdi nujna. Kakšen pristop bi bil najboljši?
Nujno je ohraniti mandat Euforja za vzdrževanje miru, ki ga vsako leto obnavlja varnostni svet ZN. Glavno vlogo bi morala prevzeti EU. Vprašanje je, ali bo EU našla dovolj modrosti in pameti, da bo s spremembami v EU in v procesu pridruževanja pomirila napete razmere v regiji. Bojim se, da je narejeno toliko škode v smislu kolapsa strukture oblasti in političnega sistema, da bo nujno treba okrepiti rdeče črte in vsem dati vedeti, da ne bo dovoljeno ogrožanje ozemeljske in ustavne integritete BiH. Te grožnje lahko vodijo v nove spopade.
Je mogoče spremeniti politiko, ki je sama sebi namen in se zajeda v vse ostale segmente družbe?
Težko. Največji problem je, da trenutno ni videti niti enega političnega akterja, ki bi kazal pripravljenost in zrelost, da bi bil v službi državljanov in ne oblasti ali lastnih interesov. Problem BiH ni problem nacionalnih strank in politikov, ki v večini niso nacionalisti, temveč pragmatiki, ki zlorabljajo razmere za osebne interese. Dodaten problem je, da se BiH ne razlikuje bistveno od preostale regije. BiH je bolj problematična le zato, ker je v njej vse krat tri. Če to povežemo še s kombinacijami vsak z vsakim proti vsakemu, vse skupaj spominja na norost.
Večina ljudi v BiH razmišlja, da je nekdo drug kriv za njihove probleme. Je sploh kaj možnosti, da se državljanska opcija vrne na politično sceno?
Te možnosti ne vidim. Državljanska opcija je bila na oblasti v letih 2000–2002 in 2010–2014, pokazala pa je, da dela enako, ko se povzpne na oblast, kot vse druge stranke. Ne moremo reči, da nimamo opozicije, res pa je, da nimamo alternative. Vse politične stranke na oblasti delujejo enako. Državljanska opcija je pokazala, da je izgubila vse atribute, tako državljanske, ker so se naslanjali na bošnjaško populistično politiko in bošnjaške glasove, kot karakteristike socialdemokracije in levice. Njihova vrnitev bi bila možna, če bi jim ljudje verjeli, da so se resnično vrnili h koreninam.
V BiH prevladuje populistična politika, statuti strank pa so vsi enaki. Vsi prisegajo na dayton in človekove pravice, ko pridejo na oblast, pa delajo, kar hočejo. BiH mora dozoreti, kar pomeni večjo odgovornost, tako osebno kot političnih strank. Nekatere stranke pričakujejo, da se bodo zaradi krize prihodnjo leto vrnile na oblast, vendar je za to malo možnosti. Navsezadnje je po popisu prebivalstva samo še tri odstotke Bosancev.
Sodeč po rezultatih vaše raziskave, v BiH ni veliko ljudi, ki bi se znova gledali prek puškinih cevi. Koliko ljudi je danes pripravljenih sodelovati v vojni?
Ne vem. Načrtujem novo raziskavo. Pred leti je bilo za vojno nekaj več kot deset odstotkov Bošnjakov, ostalih pa nekaj manj. V realnih številkah bi to bilo približno tristo tisoč ljudi, kar povsem zadostuje za probleme. Velika večina ljudi tudi v letih 1990–1991 ni bila za vojno, končalo pa se je s skoraj štiriletno vojno. Na žalost ljudje, ki slepo sledijo političnim voditeljem, pogosto končajo tam, kjer jim ni všeč.
