Tiskane izdaje
Atene – Filozof Kostas Duzinas vsak ponedeljek predava na londonski univerzi Birkbeck, potem pa odleti v Atene in se za naslednje štiri dni, kot poslanec vladajoče levičarske stranke Siriza in vodja odbora za zunanjo politiko in obrambo v helenskem parlamentu, prelevi v profesionalnega politika.
Je avtor številnih knjig. Rokopis nove, z naslovom Incidental Politician (Politik po naključju), je ravno oddal svojemu britanskemu založniku. V vlogi politika, sicer mentorja predsednika vlade Aleksisa Ciprasa, se ne počuti udobno. O dveh letih, ki sta minili od »zgodovinske« volilne zmage Sirize, govori previdno. Precej drugače, kot je govoril kot družbeno angažirani intelektualec.
Kakšna je Grčija dve leti po volilni zmagi Sirize?
Smo na eni najtežjih točk. To velja tako za državo kot za našo vlado. Pritisk od zunaj – posojilodajalcev – in tudi od znotraj – predvsem desnih strank – je izjemen. Ključne države, ki so nam posojale denar, Francija, Nemčija in Nizozemska, so v težavah – pred njimi je naporno in politično občutljivo volilno leto. Imajo tudi ekonomske in kulturne težave. Na vse skupaj vplivata tudi brexit in zmaga Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Ob tem po vsej Evropi rasteta nacionalizem in skrajna desnica. Mednarodno okolje je za Grčijo izjemno neugodno … Stvari so predvidljivo nepredvidljive. Naši posojilodajalci so v eksistencialnem krču.
Kostas Duzinas
Na »domačem terenu« se tako mediji kot opozicija na vsak način trudijo zrušiti Sirizino vlado. Ujeti smo med dvema ognjema. Za nas je zelo pomembno, da bo druga ocena tretjega varčevalnega memoranduma, ki je bil sprejet po referendumu, ugodna. To bi bil dober znak za prihodnost in seveda za grško gospodarstvo, ki kljub vsem težavam vendarle kaže pozitivne znake. Imamo gospodarsko rast. Če se bo tako nadaljevalo, potem lahko v drugi polovici leta in v letu 2018 pričakujemo začetek okrevanja, ki se dejansko lahko pokaže le v ustvarjanju novih delovnih mest. Brezposelnost je z vsemi posledicami, ki jih potegne za seboj – predvsem številnih osebnih tragedij, visokih davkov in izpraznjenega proračuna ter, posledično, močno oslabljene socialne države –, največji problem Grčije; še je vedno 26-odstotna. Med mladimi je večja od 50 odstotkov. Obstaja upanje, da bomo finančne potrebe in obveznosti lahko že naslednje leto financirali sami. Ne da bi si morali znova sposoditi denar. Toda, to je za zdaj le statistika, ki na življenja ljudi nima vpliva. Za dolgoročno okrevanje bo potrebno veliko več. Za začetek politična stabilnost, ki nam bi lahko omogočila pogajanja s posojilodajalci, ki so nas do zdaj le kaznovali, in nato izvajanje socialnih programov.
Lahko primerjate Sirizo iz januarja 2015 in Sirizo danes? Odšlo je veliko ključnih mož in žena. Predvolilnih obljub niste izpolnili. Zgodil se je referendum in potem kapitulacija v Bruslju … Kaj je ostalo od »zadnjega grškega upanja«?
Siriza je bila majhna stranka in ostaja majhna stranka. Kot radikalna, postkomunistična stranka je bila zavezana razrednemu vprašanju in temeljni cilj je bil izboljšati kakovost življenja, ki je v Grčiji med krizo strahovito padla. Ekonomija se je skrčila za četrtino, brezposelnost je šla v nebo, plače in pokojnine so se drastično znižale, trpela sta zdravstvo in šolstvo …
Kot v vojni.
Točno tako. To negativno krivuljo, ki je pripeljala do humanitarne krize, smo želeli obrniti navzgor. Kar 2,6 milijona ljudi je bilo brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja – poskrbeli smo, da so ga dobili. Ogromno ljudi je izgubilo domove in so končali na ulici. Skušamo jim pomagati. Tisoče otrok si v šolah ni moglo privoščiti prehrane. Tudi tu se trudimo po najboljših močeh. To so bile naše prioritete; bili smo le delno uspešni, zaradi varčevalnega memoranduma smo imeli večinoma zvezane roke. Pomagala so nam tudi solidarnostna gibanja in filantropi, naš cilj je bila in je še vedno socialna transformacija. Tu moram omeniti tudi begunsko krizo. Z marsičim zamujamo. Upam, da bomo že v drugi polovici letošnjega leta lahko začeli izpolnjevati svoje obljube.
Časa nimate več veliko. Ljudje izgubljajo potrpljenje in zaupanje.
Naša vlada živi v precejšnjem paradoksu, ki je v Grčiji zelo očiten. Utemeljena je na principih radikalne levice, hkrati pa izpolnjuje ostro varčevalno politiko, ki jo narekuje trojka posojilodajalcev (Evropska centralna banka, evropska komisija, Mednarodni denarni sklad). Evropski pritiski so bili veliki. Bruselj nas je stisnil v kot. To je po referendumu pripeljalo do poraza v pogajanjih. Mi nismo vlada z močjo, mi smo vlada, ki poskuša vladati. Siriza je vladajoča stranka, a brez prave moči. Stari kadri v številnih ministrstvih – še zlasti v socialnem sektorju – so nam ves čas metali polena pod noge in poskušali onemogočiti naše delovanje. Frustracije so hude. Na neki način delujemo kot vlada v izgnanstvu. Prava moč v tej državi je še vedno v rokah velikega kapitala – ta je tesno povezan z desnico in mediji – in, seveda, naših posojilodajalcev.
Kako boste povrnili zaupanje razočaranih volivcev? Trenutno raziskave javnega mnenja kažejo, da je Nova demokracija z novim voditeljem Kiriakosom Micotakisom krepko v vodstvu?
Da, desnica je v vodstvu, a njen mladi voditelj je le naslednik politične dinastije. Ene od treh, ki so vodile Grčijo. Micotakis. Papandreu. Karamanlis.
Siriza je zmagala na štirih volitvah zapored. Evropskih, dveh parlamentarnih in na referendumu. Dejstvo je, da je veliko ljudi odšlo, tudi ministrov in pomembnih članov, a oni ne predstavljajo jedra stranke ali Aleksisa Ciprasa – upoštevati morate tudi »osebni element«. Del zaupanja smo ohranili, del naše volilne baze je standarden, na volitvah pa bi se leve sile gotovo bolj mobilizirale, kot se v času, ko volitev ni na vidiku. Veliko je odprtega prostora. Naši nekdanji volivci še niso izbrali nove – ali stare – stranke. Potrebujemo čas. Zelo pomembno je, da ta mandat zdržimo do konca. A če ne bomo izboljšali kvalitete življenja, bomo boj izgubili, o tem ni dvoma. Ko sva se nazadnje pogovarjala, je bilo tri dni do volitev. To je bil čas, ko je bil velik del Grčije zaljubljen v Sirizo. Zdaj, dve leti kasneje, smo v zakonu in imamo zakonske težave. Upam, da jih bomo zrelo rešili in nadaljevali skupno pot.
Ste v zakonu, a imate afero z Brusljem in Berlinom …
Drži … A svet je večji.
Morda smo na začetku rekonstrukcije kapitalizma. Poglejte, kaj se dogaja v ZDA. Poglejte brexit, Rusijo, Kitajsko, Turčijo, vso Evropo, vojna v Siriji, Libija, Bližnji vzhod … Ogromno se dogaja. Svet se, vse tako kaže, zapira, geostrategije se oblikujejo na novo. Vračamo se v čas nacionalnih držav. Smo v centrifugi negativnih dogodkov. Pozicija Grčije v takem svetu se bo hitro spreminjala.
Narediva raje korak nazaj. Tako rekoč edina karta, na katero igra Aleksis Cipras, je vsaj delni odpis grških dolgov. Od tega je odvisno njegovo politično preživetje – upam si trditi, da enako velja tudi za Sirizo. Toda vsaj do volitev v Franciji, na Nizozemskem in, predvsem, v Nemčiji, je to misija nemogoče. Volivci bi se uprli. Kaj sledi?
Iskren bom: Grčija nikoli ne bo odplačala svojih dolgov. Ker jih ne more. Nihče jih ne more. To je farsa, kar ves čas ponavljajo tudi v Mednarodnem denarnem skladu, a Nemčija vztraja. Odplačevanje do leta 2060 … Ujeti smo v spopadu dveh velikanskih bizonov. Vprašanje je le, koliko ne bomo plačali in kako bo (ne)odplačevanje organizirano. Nočem reči, da ne bomo ničesar plačali. Bomo, kolikor bomo lahko. A najprej moramo zagnati ekonomijo, drugače bo šlo le še navzdol. To se dogaja že osem let … Ljudje trpijo, a se borijo. Pokazali so veliko potrpežljivosti in solidarnosti, tudi v primeru begunske krize. To bi moral svet spoštovati.
Država ne bo bankrotirala, nismo nogometni klub. Preživeli bomo.
Zveni kot program za Sirizo 3.0?
Haha …
Ko sva se nazadnje pogovarjala tik pred volitvami, ste bili izjemno optimistični. Je bil izpolnjen vsaj del vaših pričakovanj?
Da, bil sem izjemno, izjemno optimističen … A kot filozof tudi precej naiven, nedolžen, morda. Po štiridesetih letih življenja v Veliki Britaniji sem bil oddaljen od realpolitike. Veselil me je hiter vzpon majhne levičarske stranke, ki je zagovarjala vse, v kar sem sam verjel … Morda smo bili premalo pragmatični, premalo smo analizirali razmere. Preveč smo verjeli v Evropsko unijo vrednot in se premalo zavedali Evropske unije finančnih transakcij. Zaradi tega je bil del naših pogajalskih taktik napačen. Še posebej tisti, ki je deloval skoraj »voluntersko«. Verjeli smo, da je za uspeh dovolj že močna volja …
To je metafizika …
Da, to je metafizika. A bili smo tudi racionalni in iracionalna je bila druga stran. Še vedno je tako.
V parlamentu se vsak dan družite z neonacisti iz vrst Zlate zore. So oni prihodnost?
Že to, da so v parlamentu, je sramota. Grozno jih je gledati in poslušati, a mislim, da njihovi rejtingi, ki so stabilni, ne bodo naraščali. Po umoru glasbenika Pavlosa Fisasa in med sodnim procesom je postalo jasno, da so kriminalna združba in zarotniki, ne pa normalna politična stranka. Ni jim uspelo tisto, kar je uspelo Marine Le Pen – kulturna transformacija in prodor v politični mainstream na krilih islamofobije.
Hvala bogu.
Hvala bogu!
