Grožnje s smrtjo zaradi političnih stališč

V Srbiji so bili naivno prepričani, da se devetdeseta, ko so padale glave zaradi protinacionalističnih in protivojnih stališč, ne bodo vrnila nikoli več. Zdaj so tarče posamezniki, ki se zavedajo, da o svobodi ni dovolj le pisati in govoriti, temveč se je treba zanjo boriti.

Zaradi svojih političnih stališč je postala najnovejša tarča za odstrel direktorica Centra za evroatlantske študije Jelena Milić, ki so ji dodelili policijsko spremstvo zaradi groženj na družbenih omrežjih. Skrajneži so jo napadli na celi črti, ker se zavzema za vstop Srbije v Nato. Čeprav je Milićeva zelo razburila srbsko javnost tudi z izjavo, da je treba narediti konec manipulacijam s številom žrtev bombardiranja Nata, se postavlja vprašanje, koga ogroža predsednica nevladne organizacije z omejenim vplivom, da ji grozijo s smrtjo in posilstvom.

»Srbomrzneži« pod policijsko senco

Prvi mož desničarskega gibanja SNP Naši Ivan Ivanović je tako uvrstil Milićevo na seznam tridesetih »srbomrznežev«. Po besedah Milićeve je v državi absurdna situacija, ker ogroženim državljanom zagotavlja policijsko varstvo, hkrati pa imajo državno in medijsko kritje skrajneži, ki ustvarjajo vzdušje linča. Milićeva je prepričana, da je to neposredna posledica okrepljenega ruskega vpliva, ki ga širijo proputinovske organizacije s podporo nevidne roke oblasti s ciljem, da bi preprečile razvoj demokracije in evropsko integracijo.

Brez policijskega spremstva zadnji dve leti ne more narediti koraka niti nekdanja voditeljica nevladne organizacije Urban iz Novega Pazarja Aida Ćorović, ki je tudi poslanka v srbski skupščini. Vzrok za policijsko senco so bile brutalne grožnje mladeniča na facebooku, ki je odšel na sirsko bojišče, in grožnje iz kroga blizu bošnjaškega voditelja Muamerja Zukorlića iz Sandžaka. Policija spremlja Ćorovićevo noč in dan, vsak izhod iz stanovanja ji mora sporočiti, potovanje po državi tri dni vnaprej, odhod v tujino pa celo deset dni prej.

V Srbiji ima policijsko spremstvo verjetno najdlje prvak Liberalnodemokratske stranke Čedomir Jovanović, policija še vedno varuje tudi urednika B92 in nekdanjega predsednika komisije za preiskovanje umorov novinarjev Verana Matića ter urednico Insajderja Brankico Stanković, ki je razkrila kriminalne navijaške skupine in še neznane podrobnosti o atentatu na premiera Zorana Đinđića. Matić in Stankovićeva sta ostala pod policijskim varovanjem zaradi ocene varnostnih služb, da je njuno življenje ogroženo in da je policijska zaščita absolutno nujna. Ko je bil v opoziciji, je policija varovala tudi aktualnega predsednika Tomislava Nikolića.

Veliko je tudi ljudi, ki so zavrnili policijsko varovanje, čeprav so jih uvrstili na seznam tarč. Med njimi sta srbski ombudsman Saša Jankovič in urednica spletnega portala Peščanik Svetlana Lukić, ki ni hotela sprejeti hišnega pripora tudi zato, ker policija ni bila pripravljena preiskati, kdo ji grozi. Po njenih besedah so tarče praviloma prozahodno usmerjene javne osebnosti, ki jih skrajneži razglašajo za izdajalce srbskega naroda ter za Natove in ameriške plačance. V to skupino poleg Milićeve spadajo še Nataša Kandić, Sonja Biserko in Biljana Srbljanović.

Tarče za odstrel stigmatizira oblast

Če država po poslancih in političnih predstavnikih, kot je premier Aleksandar Vučić, pošilja sporočilo, da so vsi, ki mislijo drugače, že po definiciji sovražniki, ki rušijo stabilnost države, sovražijo predsednika vlade ali destabilizirajo vojsko, je to poziv vsem, ki so frustrirani iz različnih vzrokov, da lahko na vso moč napadajo izdajalce, je še dejala Lukićeva. Drugačnega mnenja je politični analitik Vuk Stanković, ki ne verjame, da oblast določa tarče in spodbuja nasilje, ker z izjemo besednih dvobojev v parlamentu nihče nikogar ni stigmatiziral kot izdajalca. Po njegovem je ključni problem, da oblast nima odgovora na vprašanje, kako naj nevtralizira tovrstno nasilje in kako naj ga sankcionira.

Srbski varuh človekovih pravic je zavrnil varovanje, ker se mu je zdelo cinično, da sta ga notranji minister in direktor varnostnih služb javno obtožila, da ruši državo, hkrati pa mu ponujala policijsko spremstvo. Janković je prepričan, da so v Srbiji ogroženi vsi, ki se zamerijo oblasti, ker je njihovo delo korekcija njenega ravnanja. Ne gre za to, da se javne osebnosti zamerijo kriminalcem, ki jim nato strežejo po življenju, temveč za dnevno politiko oblasti, ki na argumente namesto z argumenti odgovori z diskvalifikacijami.

Čeprav Srbija potrebuje močno vlado, ki bi lahko brezkompromisno vzpostavila demokratične temelje, je po zadnjih parlamentarnih volitvah vse bolj avtoritarna država. Za Vučića bi bilo dobro, če bi razumel, da je zanj boljša konfrontacij, kot pa da mu vsi kimajo. Ves čas govori o nujni spremembi zavesti Srbov, vendar še nič ne kaže, da je pripravljen sam biti zgled.