Grška kriza: Zakaj »vzhodnoevropejke« ne razumejo Grčije

Odpis dolgov je najbrž smiselna rešitev, ko postane jasno, da jih prezadolžena država niti po najboljšem scenariju ne bo mogla odplačati najmanj v naslednjega pol stoletja. Smiselen je toliko bolj, če govorimo o taki solidarni in združujoči se skupnosti, kot je Evropska unija, ki si je do zdaj tudi z bruseljskimi skladi ves čas prizadevala zmanjševati razlike med bogatimi in revnimi članicami, da bi kot bolj homogena skupnost lažje sledila skupnim ciljem.

Pričakovati bi bilo torej nekaj več posluha za članice, ki so v hudo fiskalno krizo v marsičem zabredle tudi zaradi še vedno prevelikih in premalo upoštevanih razlik med bogatimi in revnejšimi članicami, ki so največkrat prisiljene (čeprav je to izjemno težko) igrati po istih skupnih pravilih, ki jih praviloma postavljajo bogati, in ki jih ti isti bogati potem pogosto tudi spretno izkoriščajo.

Grčija in vse, kar se je do zdaj dogajalo z njo, je dober primer. Ker je v Evropski uniji še kar nekaj članic z zelo podobnimi težavami, bi bilo logično pričakovati, da bo vsaj ta revnejši jug skupnosti (čeprav ne gre samo zanj) razumel smisel Ciprasovih in Varufakisovih predlogov za razbremenitev najbolj kritičnih držav in za nov, solidarnejši začetek na nekoliko enakopravnejše temelej postavljene unije. Vendar se nam dogaja ravno nasprotno. Predlogom Aten, če pustimo ob strani do Grčije izjemno arogantnega nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja, v Uniji ta trenutek najbolj nasprotujejo prav najrevnejše članice, ki nikakor nočejo razumeti Grčije in njenih zahtev. Med njimi se je ob Slovaški, Češki, baltiških državah, Romuniji in Bolgariji na lepem znašla tudi Slovenija, ki sicer po večini gospodarskih kazalcev na srečo še vedno ne sodi ravno v to skupino.

Vodilni kritik te še vedno za »novo« imenovane Evrope, ki ima za grške predloge največkrat celo manj razumevanja kot zahodne »stare« članice, je slovaški ministrski predsednik Robert Fico. Po njegovem je povsem nelogično, da bi revna Slovaška, kjer so plače bistveno nižje od grških, odplačevala dolgove, ki jih nova grška vlada na lepem noče več plačevati. »Nemogoče je ljudem pojasniti, da bi morali samo zaradi volilnega preobrata v Grčiji po novem Grkom plačevati za njihove plače in pokojnine,« je pred kratkimi izjavil na eni izmed tiskovnih konferenc v Bratislavi.

Reveži med seboj

Izjava je bila presenetljivo podobna nedavni izjavi slovenskega finančnega ministra Dušana Mramorja, ujema pa se tudi s trditvami večine tistih revnejših članic evrske skupine, ki so šle same skozi hude muke in odrekanja, da bi se izognile prihodu »trojke« in bi vsaj za silo izpolnile nemške varčevalne kriterije. Od ljudi, ki so s svojim odrekanjem zbrali milijarde davkoplačevalskega denarja, da so dokapitalizirali svoje banke, je najbrž res nelogično pričakovati, da bodo zdaj Grkom kar na lepe oči odpisali dolgove. Zveni logično, čeprav je kratkovidno. Kajti odpor do zahtev nove grške vlade je čutiti tudi v tistih vzhodnoevropskih članicah, ki sploh niso uvedle evra, in ki med argumenti proti grškim zahtevam največkrat navajajo trditev, da gre Grkom kljub vsem težavam še vedno veliko bolje kot njim.

Take trditve potrjujejo tudi statistični podatki, po katerih je grški bruto domači proizvod na prebivalca še vedno bistveno višji kot v večini vzhodnoevropskih članic. Po izračunih evropskega statističnega urada namreč presega 16.500 evrov, kar je resda komaj 62 odstotkov evropskega povprečja, še vedno pa je za 42 odstotkov več, kot v večini vzhodnoevropskih članic. Podobne razlike so tudi pri neto plačah, saj povprečni Grk na leto zasluži 15.350 evrov ali še enkrat več od povprečnega Madžara (6430 evrov) in tudi več od povprečnega Slovenca (11.790 evrov), čeprav je slovenski BDP na prebivalca višji od grškega. Podobne razlike so pri minimalnih plačah, kjer je grška s 684 evri nekajkrat višja od bolgarske (184 evrov) in bistveno višja do poljske (410 evrov), ki ji ne gre tako slabo. Strokovnjaki sicer opozarjajo, da je za pravilnejše razmerje treba upoštevati tudi kupno moč, saj živeti v Grčiji ni isto kot v Romuniji. Ob upoštevanju kupne moči so od povprečnega grškega prihodka na glavo prebivalca prihodki višji v najmanj petih »novih« članicah unije (Slovaška, Litva, Estonija, Češka in seveda tudi Slovenija). Vendar pa Grčija tudi pri tako »očiščenih« plačah s 764 evri še vedno krepko prehiti vse »nove« članice (razen Slovenije), med njimi tudi Poljsko s 783 evri, ki je edina krepko nad 500 evri, kjer se (z izjemo Romunije in Bolgarije, 380 evrov) vrtijo vse ostale.

Neevropskih 1:99

Sodeč po teh podatkih je v obubožani Grčiji, tudi po zaslugi evropske pomoči, še vedno mogoče živeti bistveno bolje kot v večini vzhodnoevropskih držav, je pred kratkim za FAZ pomenljivo izjavil nekdanji bolgarski finančni minister Simeon Djankov. Kar pa je seveda samo pol resnice. Druga, ključna polovica je namreč ta, da prav ta »statistični kanibalizem« med najrevnejšimi članicami unije, ki kratkovidno primerjajo grško in svojo bedo (kar bogate severne članice seveda spretno izkoriščajo za blokiranje grških zahtev), noče videti še neprimerno hujših statističnih razlik med vse bolj revnim jugom, katerega del so, in vse bolj bogatim severom unije, kar v resnici najbolj uničuje skupnost in onemogoča njen izhod iz krize. Trmastemu nemškemu finančnemu ministru Schäubleju se namreč nemški zvezni proračun tudi zaradi krize polni kar sam od sebe, razlike pa se s tem samo še povečujejo. Ne le do majhnih, ki se prerivajo med seboj in z Grčijo. Tudi do takih velikih in od nekdaj za skupnost pomembnih članic, kot so Francija, Španija in Italija, ki v strahu pred razkritjem »grškosti« svojih finančnih razmer in premočno Nemčijo nočejo več razumeti, da vsaka skupnost na dolgi rok lahko preživi zgolj v primeru, če je po načelu vezne posode sposobna izravnavati vsaj največja neravnovesja med članicami. Evrope nič ne uničuje bolj, kot jo lahko uniči neoliberalnih 1:99.