Grško-turški plinsko-ozemeljski spor

Geostrateško ozadje grško-turškega spora bi lahko na jugu Evrope zakuhalo resen konflikt.
Objavljeno
18. februar 2018 19.20
Boštjan Videmšek, poročevalec
Boštjan Videmšek, poročevalec

Atene – Potem ko so bili tradicionalno napeti odnosi med Grčijo in Turčijo zadnjih nekaj let kljub begunski krizi in političnim pretresom v obeh državah razmeroma stabilni, so se odnosi med Atenami in Ankaro v zadnjih mesecih pošteno zaostrili. V osrčju »lokalnega« konflikta je zemeljski plin.

Grško-turški odnosi so se začeli poslabševati, potem ko je sodišče v Atenah odločilo, da Turčiji ne bo izročilo osmih častnikov, ki so iz sosednje države pobegnili po propadlem poskusu vojaškega državnega udara julija 2016. Kljub zaostreni retoriki Atenami in Ankaro je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan decembra lani v Grčijo prišel celo na uradni obisk; to je bil zgodovinski dogodek.

V zadnjih tednih pa so se odnosi v vzhodnem Sredozemlju začeli zaostrovati. V jedru »grško-turške krize«, je energetika. Oziroma nahajališča zemeljskega plina v ciprskih ozemeljskih vodah, ki pa jih upravlja le grška polovica razdeljene otoške države. Turčija že od začetka podeljevanja licenc za odkrivanje in črpanje plina ponavlja, da se je ciprskim Turkom zgodila velika krivica in da bi morali biti tako udeleženi pri delitvi fosilnega bogastva, ki leži v globinah jugovzhodnega Sredozemlja.

Erdoğan (levo) je decembra lani v Grčijo prišel celo na uradni obisk; to je bil zgodovinski dogodek. Foto: AFP

Plinske koncesije

Ko je nedavno ciprska vlada podelila italijanski naftni korporaciji ENI koncesijo za raziskovanje in črpanje zemeljskega plina v tretjem bloku »ekskluzivnega ekonomskega območja« (EEZ), so proti temu odplule turške vojaške ladje. Devetega februarja so ustavile italijansko ladjo Sapiem 12000, ki je v lasti podjetja ENI. Turške vojaške ladje so ustvarile nekakšno pomorsko blokado – po naših podatkih teče že deseti dan, odkar je italijanska ladja prisiljena v »mirovanje«. Sta pa proti EEZ že odpluli dve ameriški ladji, ki sta v lasti naftne korporacije ExxonMobil – ta je z oblastmi na grški strani Cipra, prav tako sklenila velik posel. Tu v zgodbo grško-turškega spora vstopi zgodba plinovodov (TAP, IGB …), geostrateške osi vsega pomembnejšega dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Plinovod je tudi v ozadju vse bolj tesnih stikov Grčije in Izraela na eni ter Izraela in Egipta na drugi strani: tako Atene kot Tel Aviv so se v zadnjih letih strateško odmaknili od Ankare, ta pa se je zbližala z Moskvo. Rusija je Turčijo modro »izkoristila« za udejanjanje lastnih geostrateških ciljev: v tem kontekstu je mogoče razumeti celo turško vojaško operacijo Oljčna vejica proti Kurdom na severozahodu Sirije, ki bo še dodatno oslabila turško vojaško in strateško moč ter poslabšala odnose v Natu. Hkrati bo vojaški »izlet« v Sirijo Turčijo, ki je želela postati ključni center evropske oskrbe z utekočinjenim zemeljskim plinom, še bolj potisnil v energetsko odvisnost od – Rusije. Grško agresivno vedenje konflikt s Turčijo še dodatno podžiga.

Da med Atenami in Ankaro ne bo ostalo le pri ostrih besedah, je minuli ponedeljek poskrbela turška patruljna ladja, ki se je v bližini spornega otoka Imia (turško Kardak) zaletela v ladjo helenske obalne straže, kar je v Grčiji sprožilo srdite odzive. Mediji in politiki govorijo celo o turškem »dejanju vojne«. Ob tem ne gre pozabiti, da je bil prav Imia, sicer nenaseljeni vzhodnoegejski otok, prizorišče zadnjega velikega ozemeljskega spora med Grčijo in Turčijo. Z agresivno diplomacijo je eskalacijo preprečil tedanji ameriški predsednik Bill Clinton.

Skrajno agresivna retorika


Yigit Bulut
, svetovalec turškega predsednika Erdoğana, je izjavil, da se Grčija skupaj z Združenimi državami pripravlja na zasedbo Turčije, medtem ko se turške enote borijo v Siriji. Bulut, ki je dejal, da »bo Turčija polomila roke in noge vseh častnikov, predsednika vlade ali katerega koli ministra, ki si bo dovolil stopiti na otok«, je Grčiji v petek sporočil, da je to tako, »kot bi se muha odločila spopasti z velikanom«. »To, kar je za nas Afrin, sta za nas tudi Ciper in Egejsko morje,« je v petek na srečanju s poslanci vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) dejal Erdoğan in jasno nakazal, da Turčija ne namerava narediti koraka nazaj. Nasprotno.

Grška stran ni ostala prav nič dolžna. »Nevarni incidenti, ki ogrožajo človeška življenja, so rezultat izbruha provokativnega vedenja, ki ga Turčija kaže v zadnjih dneh,« so sporočili iz grškega ministrstva za zunanje zadeve in dodali, da »mora Turčija prenehati kršiti mednarodno pravo in ustaviti dejanja, ki ne prispevajo k razvoju odnosov med državama«. »Grčija ne bo dovolila, sprejela ali tolerirala nobenega izziva svoji ozemeljski celovitosti in suverenim pravicam. Grčija ni država, ki bi se šla igrice,« je bil nenavadno oster predsednik grške vlade Aleksis Cipras. Iz žepa je potegnil tudi evropsko karto in dodal, da so turške poteze uperjene tudi proti Evropski uniji in njeni celovitosti. Iz Ankare so v podobnem tonu sporočili, da Turčija »ne bo več tolerirala sovražnega obnašanja grških oboroženih sil«. Medtem tako grška kot turška vojaška mornarica povečujeta prisotnost v vzhodnem Sredozemlju.