Tiskane izdaje
Kdo bo kandidat francoske levice za Elizejsko palačo? V nedeljo se je v drugi krog predsedniških predvolitev uspelo uvrstiti Benoîtu Hamonu, ki je dobil 36 odstotkov glasov, in Manuelu Vallsu z 31 odstotki. Hamon ne le da zdaj (»presenetljivo«) vodi, ampak se nadeja tudi končne zmage, kajti podporo mu je že obljubil Arnaud Montebourg, ki so ga Francozi v prvem krogu z 18 odstotki postavili na tretje mesto.
A nekdanji predsednik vlade Manuel Valls še ni rekel zadnje besede. Brž po razglasitvi rezultatov je posvaril Francoze, da bodo čez teden odločali med »zagotovljenim porazom« in »možno zmago«: sam da lahko osvoji Elizejsko palačo, Hamon, ki se ideološko postavlja zelo na levo, da ne. Nasprotniki medtem razlagajo, da je zaušnica, ki jo je Valls dobil pred dnevi v bretonskem mestecu Lamballe, medtem ko je zapuščal mestno hišo, povedna bolj, kot si misli. Ne le mladenič iz Bretagne, ki mu je primazal klofuto, temveč mnogo Francozov meni, da se kot premier ni odrezal najbolje in gotovo ne tako, da bi mu zaupali predsedniški položaj. Ga bodo Hamonu?
Kaj verjame Benoît Hamon?
Poslanec, nekdanji minister in pred leti tiskovni predstavnik Socialistične stranke Benoît Hamon poskuša volivce prepričati s svojim »zelo socialnim programom – verjame v univerzalni temeljni dohodek v višini 750 evrov za vsakega polnoletnega Francoza –, in bolj kot koga drugega ga skrbi tudi okoljska problematika. »UTD bo socialna varnost v 21. stoletju«, so ga citirali pri Nouvel Observateur, v Franciji, kjer živi pod pragom revščine 8,8 milijona ljudi, saj da je nujen, zanj pa naj bi država odštela 450 milijard evrov. Da bi jih zagotovili, bodo morali spremeniti davčno politiko in vzeti tam, kjer je, in tistim, ki imajo več kot drugi. Prava pot so »učinkovit boj proti davčnim utajam in oazam, davki na robote ...«
Za Hamona je, kot predvolilno ponavlja, »tudi ekološka problematika neločljiva od socialnega vprašanja«, saj so vedno najrevnejši tisti, ki najbolj trpijo zaradi uničevanja okolja. Kot predsednik države bi se zato »zavzemal za socialno in solidarnostno ekonomijo, se bíl proti mučenju živali in za opustitev naftnih derivatov do leta 2025, ko naj bi bil delež energije iz obnovljivih virov že 50-odstoten«. Med njegovi programskimi poudarki kaže še omeniti, da bi povečal skrb za zdravje, ozaveščal Francoze o pomenu zdravega načina življenja, tudi športa, in poskrbel za boljšo »medicinsko« pokritost po celi državi.
In glede inštitucij republike? »Demokracijo je treba prenoviti, iznajti nov model – da bodo državljani spet slišani«: upoštevati bele glasove, podeliti na lokalnih volitvah volilno pravico tujcem, podaljšati predsedniški mandat na sedem let ... In še z nečim bi se izkazal: s »humanitarnim vizumom« bi poskrbel, da bi Francija resnično, tudi v praksi in ne predvsem v besedah, postala »družba azila«. Kot kandidat napredne Francije, ki zre naprej in ne nostalgično nazaj, bi legaliziral še kanabis in zagotovo bi posegel v »sporni zakon o delu El Khomri« in dosegel, da bi – v prid delavcem – zakonik o delovnih razmerjih spet prevladal nad panožnimi in podjetniškimi dogovori ...
In kaj verjame Manuel Valls?
Tekmec Manuel Valls, čigar politični pogled je precej bolj »socialno-liberalen«, na drugi strani, drugače, verjame predvsem v »močno republiko« in »pravično Francijo«. Moč pomeni zanj močne policijo, vojsko in obveščevalne službe. Da bi lahko bile vedno v pripravljenosti, obljublja vsaj tisoč novih delovnih mest v policiji in žandarmeriji, 10.000 dodatnih kapacitet po zaporih in obrambni proračun v višini dveh odstotkov BDP do leta 2025.
Nekdanji Hollandov premier si, kot so ga citirali pri Nouvel Observateurju, zelo prizadeva tudi za »laičnost, za tako laičnost, ki ščiti, ne da bi tudi prizadela; ki pojasnjuje, ne da bi poniževala; ki se bije proti vsem komunitarizmom, ne da bi kazala na kogar koli s prstom zaradi njegovega verovanja.« Verjame, da je državljanstvo nekaj, česar se je mogoče priučiti: mogoče se je naučiti biti Francoz. Učenje je zanj ključno, zato pravi, da bi zvišal plače šolnikom in še dodatno milijardo evrov bi odmeril univerzam. Bojeval bi se tudi proti diskriminacijam vseh vrst, »zgledna je država, ki se zaveda svoje odgovornosti, da mora spodbujati izboljševanje socialnega položaja najrevnejših«. Kot še predvolilno razlaga, bi v petih letih prepolovil plačne razlike med moškimi in ženskimi prejemki in tako dosegel, da v desetih letih tovrstne spolne diskriminacije ne bi bilo.
Obenem bi želel v petih letih podvojiti delež žensk z znanstveno ali tehnološko kariero. Med drugim tudi pravi, da bi omejil kopičenje političnih mandatov in bi sploh zmanjšal število parlamentarcev, kar pa zadeva Evropo: želi si drugačne Evrope, boj »preproste« in »zaščitniške«. V Evropski uniji ne vidi Turčije, kakor je tudi prepričan, da »Evropa ni država in niti nima namena, da bi to postala. ... Če 27 držav članic ne bo zmoglo postaviti EU na nove temelje, potem naj to naredijo tiste, ki želijo. ... Diferencirana Evropa, taka, ki temelji na različnih krogih, mora prenehati biti tabu«. Podobno je po njegovem zdaj tudi čas, da »pri evropskih vprašanjih dobijo več besede nacionalni parlamenti«, za povrhu še meni, da bi povsod po Evropi minimalna plača morala znašati 60 odstotkov nacionalne povprečne plače; in seveda se mudi, da EU poskrbi za lastno obrambo. Tudi v ekonomiji bi po njegovem mnenju kazalo mnogo bolj protekcionistično pomagati evropskim podjetjem pred tujo konkurenco in bedeti nad blagom, ki prihaja na evropski trg: saj ta ne sme načenjati evropskih standardov, ne socialnih ne okoljskih, strogi nadzor je »nujen tudi nad tujimi investicijami na ozemlju EU na strateško pomembnih področjih, kot so varnost, energija, promet, telekomunikacije ...«.
Manuel Valls obljublja v svojem programu novo družbeno pogodbo, po kateri bi vsakdo sprejemal dostojno plačilo in bi bila socialna varnost samozaposlenih izenačena z varnostjo vseh drugih.
Slab teden dni
Benoît Hamon in Manuel Valls imata zdaj slab teden dni, da vsak s svojim programom prepričata Francoze: v sredo zvečer jih bosta poskušala omrežiti med soočenjem pred televizijskimi kamerami.
