Tiskane izdaje
Če verjamete zahodnim politikom, vojaškim poveljnikom in analitikom, ima Rusija pripravljen »donbaški« scenarij tudi za Gruzijo in Moldavijo, ki sta junija lani hkrati z Ukrajino podpisali pridružitveni sporazum z Evropsko unijo. A v teh dveh nekdanjih sovjetskih republikah imajo svoje »Novorusije« že vrsto let. V Gruziji sta dve nekdanji socialistični avtonomni entiteti, ki sta po razpadu SZ, vzpostavitvi gruzijske neodvisnosti in krvavih državljanskih vojnah tudi sami razglasili samostojnost: Abhazija in Južna Osetija.
Nekdanji gruzijski predsednik Mihail Saakašvili, ki je zdaj svetovalec ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, v domovini pa ga preganja pravosodje, je poskušal pred sedmimi leti s silo »rešiti« problem uporniške osetijske manjšine, a mu je to preprečil silovit protinapad ruske vojske, ki je priskočila na pomoč svojim mirovnim silam v regiji. Namesto da bi vzpostavil gruzijsko nadvlado nad »pobeglo« republiko, je Saakašvili samo pripomogel k njeni večji suverenosti, saj je po ruski zmagi Moskva tudi uradno priznala samostojni državni tvorbi Južno Osetijo in Abhazijo.
Neuslišana prošnja
Čeprav dosedanja ljudska glasovanja kažejo, da bi si večina tamkajšnjih prebivalcev želela tudi priključitve k Rusiji, Moskva tovrstnim prošnjam, ki jih je marca 2014 uslišala prebivalcem dotlej ukrajinskega polotoka Krim, doslej še ni ugodila. Tudi v Pridnestrju, »neodvisni« proruski enklavi v Moldaviji, v kateri živi kakih pol milijona ljudi, so se razveselili krimskih dogodkov. Tam je na referendumu, ki ga je leta 2006 pripravil njihov takratni predsednik Igor Smirnov, skoraj 98 odstotkov udeležencev izjavilo, da si želi priključitve k Rusiji. Zato je predsednik pridnestrskega parlamenta Mihail Burla poslal prošnjo kolegu v rusko dumo Sergeju Nariškinu, naj tako kot Krim tudi njegovo republiko sprejmejo pod okrilje ruske federacije. Njegove prošnje niso uslišali.
Vzhodni breg reke Dneper, ki je postal del ruskega carstva leta 1792, medtem ko je drugi del današnje Moldavije še ostal pod otomanskim imperijem, se je od preostalega dela moldavske države »odcepil«, še preden je ta uradno nastala. Ko so se leta 1990 nacionalistični osamosvojitelji v Kišinjevu odločili, da bo v državi, ki je nastala iz nekdanje Moldavske sovjetske socialistične republike, uradni jezik samo romunščina, so se »proruski separatisti« na drugem bregu Dnepra uprli. Leta 1992 so moldavske sile poskušale »osvoboditi« Pridnestrje, a jih je doletela podobna usoda kakor večino dosedanjih poskusov nacionalističnih oblasti v postsovjetskih prostranstvih, da bi si podredile »prorusko« manjšino.
Uporniki so premagali vladne enote tudi s pomočjo ruske vojske, ki ima še vedno oporišče v uporniški prestolnici Tiraspol. Okoli 500 ruskih vojakov skupaj z moldavskimi in pridnestrskimi kolegi že od konca spopadov sodeluje v mirovnih enotah, ki varujejo mejo med Moldavijo in njenim odcepljenim delom. Toda poleg njih je v Pridnestrju še vedno kakih 2000 njihovih kolegov, ki so trn v peti Zahoda in Kišinjeva, v Moskvi pa trdijo, da je njihova navzočnost nujna za zaščito ogromnih skladišč nevarnega orožja, ki so ostala v Pridnestrju še od hladne vojne.
Gospodarska katastrofa
Pred dvanajstimi leti je Moldavija na pobudo Moskve skorajda rešila svoj separatistični problem, a se je zaradi evropskih pritiskov Kišinjev tik pred podpisom odpovedal sporazumu, ki bi »pobegli« republiki zagotovil veliko avtonomije in samouprave. Konflikt je ostal zamrznjen, Pridnestrje pa se je prelevilo v državni »nesubjekt«, ki bi lahko postal model za bodoči obstoj uporniške Novorusije na jugovzhodu Ukrajine, zdaj opozarjajo analitiki na obeh straneh hladnovojne fronte.
»To fiktivno Pridnestrje, ki je preživelo od leta 1990 zahvaljujoč težki industriji, tihotapljenju in ruski pomoči, je dokaz, da Moskva lahko ustanovi in vzdržuje takšne entitete, če to hoče,« je dejal profesor mednarodnih odnosov na newyorški univerzi Marc Galeotti.
Prebivalci Pridnestrske republike, ki ji okoli 70 odstotkov proračuna napolnijo iz Rusije, so doslej imeli občutek, da živijo bolje od preostale Moldavije, kjer so po osamosvojitvi podražitve osnovnih življenjskih stroškov prizadele zlasti revnejše prebivalstvo. Na vzhodnem bregu reke živijo večinoma prebivalci ruske in ukrajinske nacionalnosti, več kot tretjina (okoli 200.000) jih ima ruske potne liste, številni pa imajo poleg ruskih tudi moldavske in ukrajinske dokumente.
Ker trgujejo v rubljih, je tudi njih zelo prizadela gospodarska kriza v Rusiji. Ne le da se je njihova železarska industrija znašla v resnih težavah, konec januarja je ruski dnevnik Nezavisima gazeta objavil izjave neimenovanega vira iz pridnestrskega parlamenta, da jim iz Moskve ne bodo nakazali novih sto milijonov dolarjev prepotrebne pomoči. »Po mesecih krize, ki se vleče že od leta 2013, se je Pridnestrje znašlo pred gospodarsko katastrofo,« je pred dnevi zapisal raziskovalec z varšavskega Centra za vzhodne študije Kamil Całus.
Morebitno
Čeprav je Saakašvili pred kratkim izjavil, da hoče Rusija zavzeti celotno vzhodno Ukrajino in tako povezati z matico tudi Pridnestrje, bolj resni zahodni analitiki trdijo, da cilji Moskve niso tako daljnosežni. »To ni vroč konflikt, ampak bolj politični spopad. Pridnestrje si ne deli meje z Rusijo, zato hoče imeti dobre odnose tako z Brusljem kot z Moldavijo,« je prepričan strokovnjak za države, ki so se razvile iz nekdanje Sovjetske zveze, Thomas de Waal. A to, da moldavski separatisti niso ozemeljsko povezani z ruskimi pokrovitelji, ima lahko tudi negativne posledice.
Nove »prozahodne« oblasti v Kišinjevu bi utegnile z vojaško silo vzpostaviti suverenost na celotnem ozemlju moldavske države, je opozoril profesor na katedri za mednarodno politiko moskovske državne univerze Aleksej Fenenko. »Takrat bi se res zapletlo, saj bi se lahko vmešala v konflikt tudi Romunija, ki je članica Nata,« je dodal.
