Katalonska neodvisnost in ovire na poti

Ustavno sodišče v Madridu je presodilo, da je katalonska deklaracija o suverenosti nezakonita.

Objavljeno
26. marec 2014 07.00
Posodobljeno
17. december 2017 13.00
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Osebna izkaznica Katalonije

Več kot 7,5 milijonsko Katalonijo primerjajo z dojenčkom, saj ima veliko glavo – glavno mesto Barcelona – in drobno telesce (podeželje). Kot ena od 17 avtonomnih skupnosti se razprostira na 32.100 kvadratnih kilometrih, BDP znaša slabih 198 milijard (leto 2012) oziroma per capita dobrih 27.000 evrov, pričakovana življenjska doba je 81 let. Regija se ponaša z dinamično ekonomijo, kajti vsako leto gosti po dva turista na prebivalca ali drugače: leta 2012 se je pri njih mudilo 15,5 milijona turistov. Z drugimi besedami to pomeni, da je glede na število prebivalcev bolj turistična od Francije in ZDA. V zadnjih 25 letih so delež izvoza povečevali za 12 odstotkov vsako leto, najmočnejši so v kemijski industriji, kmetijstvu in prehrambni industriji pa še v avtomobilski in tekstilni industriji, tudi v jeklarstvu in železarstvu.

Kar trdi osrednja vlada v Madridu, je zdaj potrdilo še ustavno sodišče: deklaracija o suverenosti, ki so jo januarja lani sprejeli v katalonskem parlamentu in je ena ključnih stopničk v osamosvojitvenem procesu, ni zakonita. Enovita odločitev ustavnih sodnikov ne preseneča nikogar v Kataloniji.

Regionalna katalonska vlada Arturja Masa odgovarja, da »se ne bo spremenilo nič od že napovedanega«. Tudi zato ne, ker je, kakor razlagajo nekateri španski mediji, ustavno sodišče pustilo vsaj nekoliko priprta vrata: za nezakonito je označilo deklaracijo o suverenosti, ki jo je katalonski parlament potrdil 23. januarja lani, ne pa vnaprej tudi referenduma, že napovedanega za 9. november, »v kolikor bi ga izpeljali v skladu s špansko ustavo«. Naslednja nova prelomnica utegne biti 8. april, ko naj bi v madridskem kongresu glasovali o peticiji katalonskega parlamenta, po kateri bi lokalne oblasti v Barceloni dobile mandat, da izpeljajo pravi referendum. Zdaj se že ve, da predsednik Mas v razpravi ne bo sodeloval, nadomeščala ga bosta njegov uradni govornik in komisar za kmetijstvo prav tako iz Konvergence in Unije (CiU). Kakor je brati, predsedniku tako ne bo treba doživeti skoraj gotovega ponižanja, kajti ni zelo verjetno, da bi se glasovanje obrnilo katalonski vladi v prid. V El Paísu se še spomnijo, kako so leta 2005 parlamentarci v Madridu malone izžvižgali baskovskega premiera Juana Joséja Ibarretxea, ko je branil načrt o suverenosti Baskije. Proti je glasovalo 313 poslancev in le 29 jih je bilo za.

Da bodo za dovoljenje za referendum, na katerem naj bi prebivalci severovzhodne španske regije glasovali o svoji prihodnosti, zaprosili nacionalni parlament, so v katalonskem regionalnem parlamentu odločili januarja letos. Enostranska odločitev za ljudsko glasovanje bi bila, kakor ves čas ponavljajo v vladajoči Ljudski stranki in tudi socialisti, v navzkrižju z ustavo. V Kataloniji že dolgo preigravajo tudi možnosti, da bi v primeru prepovedi referenduma smeli zakonito organizirati vsaj neke vrste »posvetovalno glasovanje«, na katerem bi preverjali, v kakšni družbi želijo živeti Katalonci. Odločni da drugačni ureditvi, bi morda, pravijo nekateri, pospešil vsaj reformo španske ustave.

Medtem ko v katalonski veji Ljudske stranke svarijo, kako hočejo zagovorniki neodvisnosti razbiti Španijo, česar da premier Mariano Rajoy ne bo dopustil, se regionalni socialisti zavzemajo za predrugačeno, federalno ureditev. Independentisti se zdržema sklicujejo na Škotsko, kjer bodo referendum o neodvisnosti pripravili 18. septembra: s privolitvijo britanske vlade. Premier Rajoy v svoj bran ponavlja, da Španija ni Škotska,

Katalonski teren

Pri Assemblea Nacional Catalana – civilnem združenju Katalonska narodna skupščina, kjer širijo idejo o neodvisnosti med prebivalstvom in razlagajo »katalonski primer« na konferencah po Evropi – vztrajno trdijo, da si za neodvisnost prizadevajo po demokratični in mirni poti. Široko razvejeni med lokalnim prebivalstvom razlagajo, da je pravica do samoodločbe »temelja pravica, individualna in kolektivna«, torej tudi pravica katalonskega naroda.

Proces, ki naj bi vodil v samostojno demokratično državo, so politiki zagnali januarja lani, ko so v parlamentu potrdili Deklaracijo o suverenosti in pravici katalonskega naroda, da se odloči (85 glasov je bilo za, 41 proti, dva poslanca pa sta se vzdržala). Po tej deklaraciji so Katalonci »suverena politična in zakonita entiteta«. Potem ko so decembra lani v generalitatu določili 9. november za referendumski dan, sta se izkristalizirali tudi vprašanji, po katerih naj bi spraševali: »Si želite, da Katalonija postane država? In če da, bi radi, da bi bila kot država neodvisna?«

Zagovorniki odcepitve v ANC zdržema trdijo, kako so Katalonci od nekdaj in kljub ekonomski krizi goreče naklonjeni evropskemu projektu. Zato računajo na podporo mednarodne skupnosti in tudi dober sprejem Evrope. Številni državljani se sprašujejo, ali bi si morali ob morebitni odcepitvi kot nova država – pa čeprav se počutijo Evropejce in so že del EU – na novo izpogojevati članstvo v EU in v drugih multilateralnih telesih.