Tiskane izdaje
Berlin – Nemec, ki se razglaša za državljana drugega rajha, je blizu Nürnberga streljal na policiste in enega od njih ubil. V središču pozornosti so ljudje, ki ne priznavajo Zvezne republike Nemčije.
Policisti so hoteli razorožiti 49-letnega »državljana nemškega cesarstva« iz frankovskega Georgensgmünda, a je upornik proti Zvezni republiki Nemčiji začel streljati nanje. Možakar, ki je bil v soočenju lažje ranjen, je zakonito pridobil orožje, a so pristojne službe presodile, da s 30 kosi strelnega orožja in dvomljivimi političnimi pogledi ni primeren za posedovanje tega. Ni pomagalo, da so policiste spremljali tudi kolegi iz posebnih enot, pripadnik gibanja, ki ne priznava sedanjih nemških oblasti, je takoj začel streljati nanje. Bavarski notranji minister Joachim Herrmann je napovedal povečanje nadzora nad ljudmi, ki pripadajo temu gibanju, in še posebej nad njihovo oborožitvijo.
Sodišča na Malti
Kdo so sodobni pripadniki nemškega cesarstva, ki ga je pokopala prva svetovna vojna? Državne meje so zanje še vedno takšne, kakršne so bile leta 1917 ali celo 1937, kar pomeni priključitev velikega dela današnje Poljske in tako imenovane Vzhodne Prusije, danes ruskega Kaliningrada z obsežnim poljskim zaledjem. Tako kot zavračajo sedanje evropske meje, ne priznavajo niti ustave in drugih zakonov Nemške demokratične republike, ki je nastala po drugi svetovni vojni, in prav tako po združitvi leta 1990. V praksi to pomeni, da na uradne dopise pogosto odgovarjajo z dolgimi jurističnimi dokazovanji ali celo vlagajo tožbe skladno s haaško konvencijo iz leta 1907, ki je s perspektive britanske ogroženosti zaradi čedalje večje nemške moči in s tem povezanih sporov v Evropi in kolonijah skupaj z ženevskimi konvencijami poskrbela za mednarodnopravno ureditev tistega časa.
Nekateri vlagajo tožbe zato, ker so prepričani, da jim kot vojnim ujetnikom na »zasedenem območju nemškega cesarstva« pripada odškodnina, drugi ustanavljajo »svobodno državo Nemčijo« s fiktivnimi vozniškimi izkaznicami »prometnega ministrstva svobodne države Prusije« in drugih domnevnih ustanov. Ko nemške oblasti zavrnejo takšne dokumente ali zahtevajo plačevanje dajatev za javno televizijo in davkov, se pogosto začne papirnata vojna s sodnimi izvršitelji.
Nekateri od pristojnih uradnikov zahtevajo visoke odškodnine. V Nemčiji so znani primeri, ko so te fiktivno registrirali v ameriški Uniform Commercial Code (UCC) ter potem maltretirali uradnike prek sodišč na Malti. Čeprav UCC svari pred takšnimi primeri, saj zlorabljajo sistem tudi njihovi zanikovalci obstoječe države, na Malti zahtevajo od obtožencev, naj se v spremstvu odvetnika z znanjem jezika osebno pojavijo na sodišču. Čeprav še nobena tožba ni bila uspešna, so z njimi povezane velike izgube časa in denarja. Nekatere nemške dežele že poravnavajo te stroške, zvezna vlada pa se o problemu pogaja z malteškimi oblastmi.
Ne le psihiatrični primeri
Če se je doslej tudi nekaterim oblastem zdelo, da so to psihiatrični primeri, zdaj v nemški službi za zaščito ustave tovrstnim gibanjem pripisujejo radikalizacijo. Krvavo soočenje v Georgensgmündu ni prvi tovrstni incident. Konec avgusta je »državljan drugega rajha« iz dežele Saška - Anhalt med prisilno izselitvijo ranil dva policista, v Baden-Württembergu je med pobegom pred policijsko kontrolo z avtomobilom nekaj metrov vlekel s seboj tudi policista, že prej so zaznali več poskusov kupovanja brzostrelk in drugega orožja. Bavarski minister Joachim Herrmann je posvaril, da v to ni vpletenih le nekaj norcev, in tudi drugi so opazili čedalje večjo radikalizacijo gibanja. Omenjajo tudi »germanite«, pripadnike »svobodne države Prusije« ali »izgnance iz drugega rajha«, ki ponekod razglašajo zasebna posestva za nemško cesarstvo, ter nekatere druge skupine. Mnogim je skupno, da so v obrambi svojih prepričanj pripravljeni tudi na nasilje. V Dresdnu, ki je razvpit zaradi protitujske Pegide, je nekega sodnega izvršitelja prijela oborožena milica, imenovana Deutsche Polizei Hilfswerk, na Bavarskem pa preiskujejo več pravih policistov.
