Tiskane izdaje
Srbi in Hrvati znova stopnjujejo vojno retoriko. Hrvati so napovedali, da se bodo opremili z balističnimi raketami, Srbi pa iz tega sklepajo, da jih bodo nabavili zaradi njih. Beograd se je takoj povezal z Moskvo, da bi lahko streljal na Hrvate z ruskimi raketami.
Po logiki, da so cilj hrvaških balističnih raket lahko le Srbi, je srbski premier Aleksandar Vučić izjavil, da ne bo sedel križemrok, medtem ko se njegovi sosedi oborožujejo. Kljub pojasnilu odhajajočega hrvaškega obrambnega ministra Anteja Kotromanovića, da rakete ne bodo pomenile grožnje sosedom, ker gre za del obrambne strategije, ki je zgolj v funkciji miru in dobrososedskih odnosov. Vučić je zagotovil, da hočejo Srbi mir, Hrvati pa jim lahko pomagajo, da ne bodo metali denarja z lopato skozi okno, če se odrečejo balističnim raketam. Hrvaško je pozval, naj konča oboroževanje. Ko bo Zagreb potrdil, da ne bo več kupoval orožja, bo to storil tudi Beograd, v nasprotnem bo kupil ruske protiletalske obrambne raketne sisteme S-300 kot odgovor na hrvaške raketne pridobitve.
Boj za vojaško prevlado v regiji
Polemiki je pristavilo lonček ministrstvo vodje srbske diplomacije Ivice Dačića s sporočilom, da je to neposredna grožnja Srbiji, ki se na čelu s premierom tako kot celotna regija zavzema za mir, stabilnost in spravo. Po njihovem gre za nenadzorovano oboroževanje, medtem ko so Kotromanovićeve izjave vojno huskaške. Dačić je poudaril, da stavi na Hemingwayeve besede »zbogom, orožje«, vendar ga morajo odvreči vsi. O hrvaškem oboroževanju je menil, da je nenadzorovano in ruši vzpostavljeno ravnotežje v regiji. Po njegovem Beograd cilja Zagreba, da postane Hrvaška dominantna v regiji, ne more razumeti drugače, kot da je uperjen proti Srbiji, ki se mora braniti.
Kotromanović je v odzivu dregnil vzhodne sosede z izjavo, da so srbske sile pod poveljstvom vožda Slobodana Miloševića, v njegovem režimu pa sta opravljala visoke funkcije tudi Dačić in Vučić, začele vse pojugoslovanske spopade, vključno z severnoatlantsko zvezo leta 1999. Spomnil je, da je Milošević vodil vojne, ki so jih zaznamovali tudi množični poboji, sistematična posilstva, etnično čiščenje in genocid, Vučić pa ga je kritiziral, da ni dovolj učinkovit in radikalen.
»Lahko bi preprečili izgube več deset tisoč življenj, če bi pred dvajsetimi leti vodili miroljubno politiko,« je izjavil Kotromanović, ki je bil med vojno na Hrvaškem eden izmed poveljnikov hrvaške vojske, tudi med operacijo Nevihta. Sklenil je, da Hrvaška kot članica EU in zveze Nato nima osvajalskih namenov, svoje oborožene sile pa posodablja v okviru skupne evropske varnostne politike, kar pomeni tudi prehod na zahodno vojaško tehniko, med drugim z nakupom raketnih metalcev od ZDA.
Oboroževalna tekma balkanskih državic
Če nekdo izjavi, da se zavzema za mir, je dobro preveriti, kaj razume kot mir, še zlasti če ima za seboj, tako kot Vučić, dolgo vojno hujskaško zgodovino. Navsezadnje si želi nekdanji priljubljeni mladinec četniškega vojvode Vojislava Šešlja tako kot Kotromanović kupiti rakete, s katerimi lahko izbriše z zemeljskega obličja celotne mestne četrti. Srbsko-hrvaški mir zveni kot rožljanje z orožjem, oboroževalna tekma balkanskih državic pa bi lahko bila tudi nevarna.
Čeprav Srbi oziroma Hrvati ne bodo uporabili orožja ne danes ne jutri, njihova igra vključuje strah, nestrpnost in neporavnane račune, Ruse in Nato, boj za prevlado v regiji ter Bosno in Hercegovino. Kot je Vučić sporočil BiH ob dnevu Republike Srbske, da bi lahko Srbija ogrozila njeno ozemeljsko celovitost, če bi to hotela, pa tega noče, je Kotromanović sporočil Srbiji, da jo Hrvaška lahko zasuje z raketami, vendar ji kaj takega ne pade na pamet. Kakorkoli že, Kotromanović ali Vučić morda bi, vendar tega ne bosta storila, ker ne moreta.
Raketni sistemi za obrambo domovine
Poveljnik hrvaških oboroženih sil Drago Lovrić je izjavil, da nobena država nima razloga, da bi se počutila ogroženo, tako tudi ne Srbija. Poudaril je, da Hrvaška nobene države ne doživlja kot sovražnice, hrvaške oborožene sile pa so jamstvo miru in stabilnosti ne le v bližnji soseščini v srednji in jugovzhodni Evropi. Njena doktrina je namreč usmerjena le na obrambo domovine. Načelnik generalštaba Vojske Srbije Ljubiša Diković se je odzval s komentarjem, da je pravica vsake države opremljati svoje oborožene sile skladno s svojimi ocenami in cilji. Pojasnil je, da Srbija prav tako razvija sisteme velikega dometa, da bo sposobna vrniti udarec morebitnemu agresorju, ne pa da bi ogrožala varnost držav v regiji.
Predsednik HDZ Tomislav Karamarko je svetoval Srbom, naj se raje odrečejo orožju in vložijo denar v gospodarstvo. Karamarku tudi ni jasno, zakaj se je Srbija, ki namerava kupiti ruske rakete S-300, vznemirila in prestrašila. Zavzel se je za ustvarjanje dobrih odnosov z vsemi državami, tudi s Srbijo, ne glede na številne ovire, ker je bilo dovolj spopadov, nesporazumov in vojn.
Hrvaška zunanja ministrica v odhodu Vesna Pusić je ocenila, da je Srbija obesila hrvaški dolgoročni projekt nakupa raketnih sistemov na veliki zvon, da bi ustvarila oboroževalno psihozo in našla opravičilo za oboroževanje Srbije. Odločitve o nakupu balističnih raket ne more sprejeti tehnična hrvaška vlada, tako da bosta o novem orožju odločala nova vlada in novi načelnik generalštaba hrvaških oboroženih sil.
Podpredsednik ruske vlade Dmitrij Rogozin je nedavno izjavil, da je Moskva proti militarizaciji Balkana, vendar bo pomagala Srbiji, ker gre za varnost njenih prijateljev. Če bo domet hrvaških raket 300 kilometrov, se Rogozin sprašuje, kakšen je cilj nakupa balističnih raket. Čeprav se mu zdi nujno, da Srbija posodobi vojsko z nakupom ruskega orožja, je opozoril, da sta tako Rusija kot Srbija v težkem gospodarskem položaju, orožje pa ni bilo nikoli zastonj.
Ne glede na ugodnosti, ki jih je Moskva pripravljena ponuditi Beogradu, se Rusiji zdita hrvaško oboroževanje in širjenje Nata provokacija. Nato se namreč z oboroževanjem Hrvaške s sodobnim orožjem in povabilom Črne gore v severnoatlantsko zavezništvo s sodobnimi oborožitvenimi sistemi vse bolj približuje ruskim mejam.
