Humanitarna luknja v Beogradu

Prostovoljci in ombudsman so ogorčeni nad mestno oblastjo, ki zanika vpletenost v rušenje begunskega centra.

Objavljeno
29. april 2016 11.59
Vili Einspieler
Vili Einspieler

V Srbijo še vedno prihajajo utrujeni, premočeni, lačni in obupani begunci. Namesto prek zaprte makedonsko-grške meje si utirajo pot skozi Bolgarijo. Čeprav prebežnikov ni več vsak dan na tisoče, je treba poskrbeti za nekaj sto mater in otrok, ki jih je prizadela rušitev zasebnega centra za pomoč beguncem Miksališta v Beogradu.

Srbija je poslala v svet podobo razumevanja in solidarnosti z najbolj ranljivimi in številne zgodbe o nesebičnih ljudeh, ki so v Beogradu in po vsej Srbiji pomagali prebežnikom na poti od nikoder za nikamor. Zato je rušitev zasebnega centra na Savamali blizu avtobusne postaje, ki ga je okoli trideset zamaskiranih mož oboroženih z bejzbol palicami čez noč zravnalo z zemljo, naletelo na ogorčene odzive nevladnih organizacij in varuha človekovih pravic Rodoljuba Šabića.

Zamaskiranci z bejzbol palicami

Beograjska mestna oblast zagotavlja, da ni naročila rušitev centra, ombudsmanu pa še ni odgovorila na zahtevo, naj razkrije javnosti, kdo je angažiral zamaskirance, ki so zvezali nočnega čuvaja in mu vzeli mobitel ter s tremi bagri zrušili barake. Predstavnik Beograd na vodi Danilo Jerić je pojasnil, da je šlo za črne gradnje in da so najemnike obvestili že lani februarja, da so objekti predvideni za rušenje. Jerić je tako kot beograjski župan Siniša Mali izjavil, da ne ve, kdo so bili ljudje, ki so brez opozorila znesli nad begunskim centrom.

V Miksalištu so prostovoljci dnevno skrbeli za tristo, občasno pa tudi za tisoč prebežnikov, predvsem žensk in otrok. Prostovoljci so upali, da jim bodo dali za izselitev časa vsaj do junija, da bi lahko v miru poiskali novo lokacijo za center. Ta je postal zelo pomemben za begunce iz Sirije, Avganistana, Pakistana, Somalije in Eritreje, ker je delo v bližnjem parku, kjer spijo prebežniki, zaključil tudi rdeči križ.

Kršitev človekovih pravic

Po informacijah Šabića policija v času rušenja ni hotela priti na ogled kraja, temveč je napotila meščane, ki so jo obvestili, naj se raje obrnejo na komunalno policijo. Ta naj bi sodelovala pri rušenju, komunalci pa so navedbe policije zavrnili kot neresnične. Predvideno je tudi rušenje hostla v neposredni bližini centra v Hercegovački ulici, ki je beguncem omogočal tuširanje in internetne povezave. Tudi če gre za črne gradnje, Šabić meni, da morajo pristojni sankcionirati kršenje človekovih pravic, če se pokaže, da je šlo za nezakonito ravnanje.

Ne glede na razloge, ki so botrovali rušenju sprejemnega centra, in kljub dejstvu, da begunci ne želijo v kamp v Krnjači, kjer imajo na voljo brezplačno nastanitev, hrano in zdravniško pomoč, temveč se obupano oklepajo centra blizu avtobusne postaje, je bilo Miksalište pomembna točka v begunskem trikotniku med železniško in avtobusno postajo ter Savamalo. Če v Beogradu centra ne bodo odprli kje blizu, bo na begunski poti ostala velika humanitarna luknja. V srbski zgodbi o razumevanju in solidarnosti z najbolj ranljivimi je pomemben vsak še tako majhen delec, tako za begunce kot za prebujeno zavest srbske družbe.