Iluzije o »skupni« evropski begunski politiki

Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande sta v začetku tedna v Berlinu, kdo ve katerič, zaradi vse večjega pritiska beguncev znova zahtevala ustreznejši, skupen in veliko bolj usklajen evropski odgovor na najhujšo begunsko krizo po drugi svetovni vojni.

Evropska unija bi se po njunem morala odzvati usklajeno, poenoteno, solidarno in povezano. Toda kako? Tudi če bi res obstajala volja vseh držav, da pri beguncih ukrepajo složno, solidarno in skupaj, je večina evropske zakonodaje o priseljevanju še vedno v nacionalni pristojnosti, razlike med posameznimi državami so precejšnje, skupna evropska azilska politika pa je tako rekoč šele v zametkih.

Problemi se zato pojavijo že pri enotni oziroma skupni evropski opredelitvi pravice do azila in njenem uveljavljanju. Čeprav naj bi od 20. julija letos veljala nova evropska določila o azilu, ki naj bi kolikor je le mogoče poenotila obravnavanje azilantov v vseh 28. članicah Unije in celo trajanje postopka, ki ne sme biti daljši od šest mesecev, je pravica do podeljevanja azila še vedno izključno v rokah vsake posamezne članice. Ko in če ta članica nekomu podeli azil, pa ta velja samo v tej državi in ne v celotni EU.

Po oceni evropske komisije tako ravnanje kvari enotnejšo evropsko politiko, saj se gredo azilanti, ki poskušajo srečo v različnih državah, svojevrstno »azilsko loterijo«. Komisija naj bi zato prihodnje leto pripravila pobudo o enotnem evropskem obravnavanju pravice do azila. Čeprav članicam nihče ne more odvzeti suverenega odločanja o tem, koga in koliko beguncev so pripravljene sprejeti, bi po novem v eni članici podeljena pravica do azila veljala v vseh članicah, za kar pa bo najbrž treba počakati še leta. EU se namreč o poenotenem obravnavanju azilantov usklajuje že vse od leta 1999, ko je ta postopek sprožila v finskem Tampereju.

»Varne tretje države«

Nič manj usklajen ni naslednji »termin«, ki se prav tako zelo pogosto pojavlja v evropskih razpravah o beguncih. Vsaka članica, ki suvereno odloča o podelitvi pravice do azila, samostojno odloča tudi o seznamu tako imenovanih »varnih tretjih držav«. Za nekatere članice EU je Kosovo, na primer, demokratična in varna država, za druge je »rizična«. Podobno je z Irakom, od koder nekatere članice avtomatično sprejemajo azilante, druge pa jih dosledno zavračajo. Evropska komisija naj bi zato že prihodnji mesec sestavila seznam »varnih držav«, ki naj bi veljal za vse članice EU. Na njem zanesljivo ne bo več tistih balkanskih držav, ki so kandidatke za vstop v EU (Kosovo, Albanija, Srbija, od koder je v ogromno beguncev), saj po prepričanju predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja in nemške kanclerke Angele Merkel ni logično, da bi bile te države kandidatke za EU, hkrati pa bi ljudem kršile temeljne človekove pravice. Skupna evropska agencija za azil, ki ima sedež na Malti, naj bi zato vsem članicam predlagala enotne kriterije tako pri določanju varnih tretjih držav kot pri utemeljevanju razlogov za azil. Postopki naj bi se s tem ne le poenotili, ampak tudi poenostavili in skrajšali.

Dublinska uredba

Tretji problem so tako imenovana dublinska določila, ki v EU veljajo že 25 let, v praksi pa jih nihče ne upošteva. Po teh pravilih naj bi bila za azilante pristojna tista država, kjer so prosilci vstopili v EU, kar pa ne velja niti teoretično. Države, kot so Grčija, Italija, Bolgarija ali Madžarska, prosilce za politično zatočišče napol ilegalno spuščajo naprej proti Avstriji, Nemčiji, Franciji, Švici in drugim severnim članicam, tako da se z veliko večino pribežnikov praktično ubadajo tiste članice, ki za to teoretično sploh niso pristojne. Ker južne članice to počno zato, ker so preobremenjene, evropsko sodišče pa je že večkrat odločilo, da Nemčija prosilcev za politično zatočišče ne sme vrniti Grčiji, ker tam ni »ustreznih pogojev zanje«, naj bi evropska komisija prihodnje leto sprožila postopek za korenito spremembo tako rekoč že zdavnaj »mrtvih« dublinskih določil.

Kvote in vračanje beguncev

Da bi se Unija rešila te nepravične porazdelitve beguncev in kritične preobremenjenosti nekaterih članic, že nekaj časa potekajo tudi dogovarjanja o tako imenovanih kvotah, po katerih bi med članice prerazporedili približno 60.000 beguncev, ki so že v Evropi. Toda problem je, ker večina članic ni pripravljena privoliti v obvezno porazdelitev beguncev po dogovorjenem ključu, ampak zgolj v njihovo »prostovoljno« sprejemanje. Nekatere članice, predvsem vzhodnoevropske, od zahodnih pa Velika Britanija in Španija, pa nočejo sprejeti nobenih dodatnih beguncev. Zato bo očitno preteklo še veliko vode (in beguncev), preden bo začel veljati sistem kvot, s katerim bi nadomestili tudi povsem ponesrečena dublinska pravila.

Enako nedorečeno je v Evropski uniji tudi vračanje beguncev, ki jim ni bilo mogoče odobriti pravice do azila. Več kot tretjina tako zavrnjenih prosilcev namreč praviloma kar nekam »ponikne«. Države jih, kar se dogaja zlasti v bogatih severnih članicah, pogosto »tolerirajo« iz humanitarnih razlogov ali pa se, tako kot v prenatrpani Grčiji in Italiji, porazgubijo v »ilegalo«. Kar begunci seveda dobro vedo in tudi spretno izkoriščajo, saj jim slabo delujoč evropski sistem vračanja ponuja kar precej možnosti, da se vendarle pretihotapijo v Evropo in tam tudi ostanejo. Toliko bolj, ker znotraj EU velja svoboda gibanja brez mejnega nadzora osebnih dokumentov in ker so praviloma varovane zgolj zunanje meje povezave.

Pravica do zapiranja meja

To pa v sedanjih vse bolj kritičnih razmerah – tudi zato, ker je skupna evropska azilska zakonodaja še v povojih, države pa se o njej nikakor ne morejo na hitro dogovoriti – samo še dodatno povečuje tveganje, da bodo posamezne članice (kar se že dogaja) začele ukrepati na lastno pest. Po veljavnih evropskih pravilih imajo namreč članice EU pravico in celo dolžnost v primeru resne ogroženosti zapreti svojo zunanjo mejo bodisi z ograjami ali z »drugimi sredstvi za varovanje meja« (kar Grčija, Španija, Bolgarija in Madžarska že počno), v ekstremnih primerih pa lahko začasno zapro ali znova uvedejo nadzor tudi na svojih schengenskih mejah z drugimi članicami Unije. O tem pa morajo seveda obvestiti evropsko komisijo in se o razlogih za tak ukrep uskladiti na evropski ravni.