Tiskane izdaje
»Džungla« v Calaisu je dolgoletna človeška sramota, ne le Francije, ampak Evrope. Zdaj je (spet) videti, da jo hočejo francoske oblasti nekoliko sprati s svojega imena. Pred dnevi so začeli čistiti del tega improviziranega kampa nedaleč od mesta, nezakonite prebežnike pa premeščati iz šotorov v bližnje bivanjske zabojnike.
Problema se bo treba lotiti celostno, ne le v Parizu, ampak tudi v Londonu in prav tako v Bruslju. Veliko je pričevanj, fotografij in dokumentarnih posnetkov, ki govorijo o strašni bedi na tisoče nezakonitih migrantov v calaijski »džungli«. Nekateri prebegli iz Sirije, Iraka, Etiopije, Sudana in drugod že mesece ali leta ždijo pod šotori v improviziranem kampu, kjer na poplavnem območju v mrazu, blatu ter nemogočih zdravstvenih in sanitarnih razmerah čakajo na priložnost, da se prebijejo na Otok. Za mnoge bi bila Velika Britanija, kot verjamejo, obljubljena dežela, morda zato, ker imajo tam sorodnike, ali še bolj, ker znajo angleško in so prepričani, da bi se med Britanci lažje postavili na noge. A za London so nebodigatreba in jabolko spora s Parizom. Pierre Henry pravi, da so za blokado krivi tudi francoski pogajalci, ki so leta 2003 podpisali dogovor z Veliko Britanijo. »Za končno rešitev bo nujen nov politični dogovor z Britanci. V nasprotnem bo ostalo, kot je. V Calaisu se ne dogaja nič drugega kot v Ceuti, Melilli, Patrasu in še na drugih občutljivih točkah schengna, vstopnih ali izstopnih.«
Lokalno prebivalstvo medtem izgublja potrpljenje, pripravljenosti za sobivanje je čedalje manj. Domačine motijo žične ograje, mnogi občutijo strah in jezo, zdi se jim, da jih je država pustila na cedilu, širijo se skrajnodesničarski predsodki …, tudi zato, ker med prebežniki pogosto vladajo nasilna pravila družbenega dna. Policija ima veliko dela: zaradi izgredov, občasno tatvin. Tudi najbolj dobronamerni domačini so, kot je brati, zaskrbljeni, saj turistov skorajda ni več.
Urejanje »džungle«?
Prejšnji teden so medijski svet preplavile fotografije, da so »džunglo« na določenem območju ob avtocesti začeli čistiti z buldožerji. Po pisanju francoskih in britanskih medijev so okrog 1000 ilegalnim prebežnikom zagotovili zatočišče na drugem koncu kampa v 125 zabojnikih, opremljenih z elektriko in ogrevanih ter s posteljami za po 12 oseb. Brati je tudi, da so nekateri samo nekoliko premaknili svoje šotore in nočejo v bivanjske kontejnerje, saj si želijo čim prej na Otok. Lokacija ob avtocesti je bila za mnoge pred njimi priložnost, da so se uspešno izmuznili na tovornjake, namenjene čez Rokavski preliv. Za nekatere se je končalo tragično (lani je v Calaisu umrlo 17 prebežnikov), pot je nevarna, večino ustavijo.
A nekaj več upanja, da bi vendarle lahko nadaljevali v Veliko Britanijo, je po nedavni odločitvi londonskega sodišča, specializiranega za priseljevanje in azil. Odločilo je, da bodo morali na Otoku sprejeti vse begunce, ki imajo tam sorodnike, jim dovoliti, da zaprosijo za azil. Sodišče je tako razsodilo v primeru štirih (mladoletnih) sirskih beguncev, ki so opozorili na nevzdržne razmere v Calaisu, kjer so obtičali, medtem ko so člani njihovih družin že na Otoku.
Na britanskem notranjem ministrstvu so se takoj odzvali, češ da se bodo naprej zavzemali, da bodo tisti, ki iščejo zaščito, zaprosili za azil v prvi državi, ki so jo dosegli. Medtem močno odmeva tudi sodni primer Britanca Roba Lawrieja, ki je hotel na Otok pretihotapiti štiriletno afganistansko deklico. Zaupal mu jo je njen oče, s prošnjo, naj jo prepelje k sorodnikom v Leeds.
Francoski notranji minister Bernard Cazeneuve, ki je lani sedemkrat obiskal Calais, je pred časom dejal, da je treba tudi s povečanjem navzočnosti varuhov reda doseči, da bo »džungla« – največje barakarsko naselje v Evropi – manj privlačna za migrante.
Potem ko so že lani spomladi v bližini odprli dnevni center Jules-Ferry, v katerem ima zdaj streho nad glavo samo 115 žensk in otrok ter razdelijo po 1500 dnevnih obrokov, so skoraj 2000 prebežnikov, kot piše Monde, konec leta premestili v druge centre po Franciji. Številne med njimi so menda pridržali in postavili za zapahe, kar zdaj poraja pomisleke o pravni državi. Medtem pa prihajajo na francoski sever novi nesrečniki …
