In če begunci spet pridejo?

Nemška zvezna vlada se po pisanju Spiegla pripravlja na morebitno razveljavitev begunskega sporazuma s Turčijo in na razmere, ko bi se bilo treba znova ukvarjati s prihodom številnih beguncev. Zapiranje meja in večja vloga Frontexa.

Uradno o morebitni razveljavitvi tako imenovanega begunskega paketa s Turčijo v krogih nemške zvezne vlade nihče noče niti slišati, toda po internih informacijah, do katerih se je dokopal Spiegel, je menda že vse pripravljeno tudi za primer, če bi begunski sporazum z vse bolj nezanesljivo evropsko partnerico Turčijo dokončno padel v vodo. To po ocenah nemške zvezne vlade sploh ni nemogoče. Takšna so vsaj predvidevanja iz internega dokumenta nemškega finančnega ministrstva, ki mora biti seveda ustrezno pripravljeno tudi za primer, če bi begunski sporazum z Ankaro spodletel in bi temu sledilo novo znatno povečanje proračunskih izdatkov za begunce.

Taborišča in okrepljeni Frontex

V stališčih evropskega oddelka nemškega finančnega ministrstva, na katera se sklicuje hamburški tednik, je med drugim ocena, po kateri naj bi bile posledice sedanjega razvoja razmer v Turčiji »povsem nepredvidljive«, zaradi česar »ni izključeno ponovno ukrepanje na evropski ravni«. Kako se je končalo prvič in kakšna zmeda je nastala, ko so posamezne države kljub odkritemu vabilu kanclerke Angele Merkel beguncem, naj kar pridejo, začele samovoljno zapirati svoje meje in begunce kmalu zatem preusmerjati le še proti Nemčiji in nekaterim skandinavskim državam, predvsem Švedski, je znano. Evropa po tem begunskem kolapsu in povsem stihijskem zaprtju »balkanske poti« do danes ni rešila vprašanja, kako sploh razporediti nesrečne begunce, za katere bi morala prevzeti odgovornost celotna skupnost, ne le nekatere članice.

Po oceni nemškega finančnega ministrstva, na katero se sklicuje Spiegel, vsi ti problemi kljub neštetim polemikam in prepirom še vedno niso ustrezno rešeni, čeprav sporazum s Turčijo načeloma še velja in je balkanska begunska pot zaprta. Poleg tega obstajajo tudi resni problemi pri vračanju beguncev iz Grčije v Turčijo. Če bi padel v vodo sporazum s Turčijo, bi bilo zato nujno s pomočjo evropske agencije za zaščito zunanjih meja Frontex kar se da hitro in »zanesljivo zaščititi« zunanjo mejo EU med Grčijo in Turčijo. Begunce, ki bi kljub temu prišli v Evropo in jih iz humanitarnih razlogov ne bi bilo mogoče zavrniti, bi morali v tem primeru »zbrati v ustreznih begunskih zbirnih centrih, ki bi morali biti čim bližje meje, jih ustrezno registrirati in po kvotah razdeliti med članice«, je med drugim predvideno v dokumentu, na katerega se sklicuje Spiegel. V takem primeru bi bilo treba zagotoviti »popolno sodelovanje Grčije; tudi z uporabo finančnih pritiskov«, je zapisano v dokumentu, kajti »Evropi v nasprotnem primeru ponovno grozi uvedba mejne črte šele na Zahodnem Balkanu«.

Bo Angela Merkel oziroma Nemčija imela še naprej tako »odprta vrata« za sprejem beguncev? Foto: Reuters

Še ostrejši nadzor meja

Po oceni nemškega finančnega ministrstva je, če bi se znova pojavili problemi z navalom beguncev in bi se »migrantske poti preusmerile«, tudi v Nemčiji »povsem možna« razširitev mejnega nadzora na meje s Švico in Francijo. Po pisanju Spiegla bi morali v tem primeru nujno okrepiti vlogo tako imenovanih »tretjih držav«, ki so po prepričanju ekspertov nemškega finančnega ministrstva »zelo pomembne za varovanje zunanjih meja EU in tudi za vračanje beguncev«. Njihovo »pripravljenost na sodelovanje in njihove kooperacijske zmožnosti bi bilo treba v tem primeru tudi finančno ustrezno spodbuditi«.

Nemška razmišljanja, kako rešiti probleme z begunci, so se očitno krepko spremenila. Na spremembe je močno vplival spodletel vojaški udar proti turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu, po katerem so se odnosi med Ankaro in Berlinom, pa tudi med Ankaro in Brusljem, močno zaostrili. Vzrok je bilo predvsem vse bolj avtoritarno Erdoğanovo obračunavanje z nasprotniki in ukinjanje vseh temeljnih svoboščin, kar Turčijo spreminja v diktaturo, svoje je prispevalo tudi izsiljevanje, s katerim je turški predsednik poskušal prisiliti Evropsko unijo k temu, da bi ga vendarle podprla in se držala dogovorov iz begunskega sporazuma. Iz Ankare je bilo tako slišati vrsto resnih očitkov Bruslju in Berlinu, da se ne držita dogovorov in da po vojaškem puču nista pokazala dovolj solidarnosti, Erdoğan sam pa je že večkrat odkrito zagrozil EU, da bo razdrl begunski sporazum, če Bruselj ne bo uvedel zahtevanih vizumskih olajšav za turške državljane, ki so del spornega begunskega sporazuma.

Iz krogov nemške zvezne vlade do zdaj javno ni bilo slišati dvoma o tem, ali begunski sporazum s Turčijo velja ali ne. V uradu kanclerke Angele Merkel so, kot piše Spiegel, ves čas dosledno poudarjali, da ni nobenega »načrta B«, kanclerka sama pa je kljub napetostim in nesporazumom med Berlinom in Ankaro še pred kratkim v intervjuju za nemške časopise izrecno poudarila »izjemno povezanost« med Turčijo in Nemčijo.