Tiskane izdaje
Dublin - Politična slika Irske leto dni pred volitvami vzbuja vtis, da velik del prebivalstva ne čuti učinkov gospodarskega okrevanja. Prepričanje o izjemnosti irske rasti kot produkta trdne volje v tem pogledu hitro trči ob pomisleke o upravičenosti varčevanja, ki so se razširili med navadnimi ljudmi. Večina jih namreč še vedno ne vidi luči na koncu tunela.
Ob poudarjanju trdne moralne drže je kontrast med državami na evropski periferiji včasih močnejši od tistega med periferijo in jedrom. Irska in Grčija sta največkrat predstavljeni kot dve skrajnosti: odločenost prve, da stori tisto, kar je prav, je v popolnem nasprotju z nagnjenostjo druge h kršenju pravil in ustvarjanju kaosa.
Predmet zavisti
Poveličevanje trdne volje v letih krize stalno spremlja evropske varčevalne politike. To ni bilo nikjer tako očitno kot ravno kot na Irskem, kjer je vladni koaliciji, sestavljeni iz desnosredinske stranke Fine Gael in laburistov, v štirih letih uspelo oživiti gospodarstvo in ga vrniti na vrh seznama najhitreje rastočih znotraj Evropske unije. Predčasen izstop iz programa pomoči EU in Mednarodnega denarnega sklada je državi povrnil vsaj nekaj izgubljenega ugleda: pohvale so naenkrat prihajale z vseh strani. Irska je bila znova predmet zavisti, le da tokrat med državami tako imenovane periferije.
Prepričanje irske vlade o izjemnosti gospodarskega okrevanja kot produktu trdne volje še zdaleč ni presentljivo. Toda to še ne pomeni, da je upravičeno.
Vlada premiera Ende Kennyja se bo vpisala v zgodovino po vodenju države skozi eno najtežjih obdobij njene samostojne poti, ko se je ta v času finančne krize za las izognila bankrotu, in sprejemanju nepopularnih odločitev, ki so po mnenju kritikov prispevale k polarizaciji družbe ter rasti podpore radikalnih strank. Politična slika države leto dni pred volitvami kaže, da velik del ljudi ne čuti učinkov gospodarskega okrevanja. Evidentno je, da vztrajanja pri varčevanju ne dojema kot dokaza trdne volje, ampak izključno kot podaljševanje lastnih tegob in težav.
Dobro se vedno poplača z dobrim
Irski uspeh, kot je decembra 2013 pojasnil finančni minister Michael Noonan, pošilja pomembno sporočilo, da lahko »z vztrajnostjo iz globoke krize izstopimo močnejši«. Dve leti kasneje Irska ni več v globoki krizi, a problemi še vedno ostajajo. »Največjo nevarnost predstavlja morebiten pojav politične nestabilnosti doma. Ta bi lahko uničila vse, kar smo naredili v zadnjih nekaj letih,« je Noonan pred nekaj dnevi povedal delegatom, zbranim na letnem kongresu največje vladne stranke.
Fintan O'Toole, literarni urednik in kolumnist časnika Irish Times, se je že pred časom spraševal, ali vlada svojega uspeha ne jemlje preveč resno.
Kot največji problem je navedel njen odnos do državnega dolga. Irska namreč zanj plačuje tako rekoč enake obresti kot Grčija, čeprav je njen dolg v primerjavi z grškim za tretjino oziroma sto milijard evrov manjši. Irska v nasprotju z Grčijo (za zdaj) ni zainteresirana v pogajanja o reprogramiranju dolga. Uradno stališče vlade je, da si ga država lahko privošči in ga je tudi zmožna poplačati. »Našim galantnim zaveznikov v Evropi bi težko poslali bolj jasno sporočilo,« je vladno stališče karikiral kolumnist. »Vaše roke naj ostanejo v žepih. S ponujanjem pomoči bi nas le užalili.«
Takšen pogled je produkt trdnega prepričanja, da mora Irska v očeh svojih evropskih partnerjev izpasti kot »pridna« država, ki bo predstavljala zgled in model fiskalne discipline, tudi če to pomeni, da mora istim partnerjem plačevati neprimerljivo višje obresti. V podzavesti irskih voditeljev se dobro vedno poplača z dobrim, četudi za to ni nikakršnih konkretnih dokazov. Nezadovoljstvo z vlado v tem pogledu ne predstavlja nič čudnega.
Sinn Fein v vladi na severu in jugu
Če bi bile volitve danes, bi največ podpore dobila levičarska republikanska stranka Sinn Féin. Ta, podobno kot Siriza v Grčiji in Podemos v Španiji, zavrača politike varčevanja in se zavzema za sočasno povečanje davkov in javne porabe. Sinn Féin, nekoč politično krilo Irske republikanske armade (IRA), ne skriva ambicij, da bi prihodnje leto rada postala del nove vladne koalicije na Irskem, pa tudi na Severnem Irskem, kjer že sedaj sodeluje v vladi narodne enotnosti.
Nobenega dvoma ni, da bosta koalicijski stranki volitve poskušali prikazati kot referendum o politični stabilnosti - izbiro med konsistentnostjo in vrnitvijo v stare čase. »Pred volivci bo jasna odločitev med trdno vlado ter kaosom, med pomikanjem naprej in tveganjem, da napredek, ki ga je država dosegla, uničijo tisti, ki so to enkrat že storili v preteklosti,« je v govoru poudaril premier Kenny.
Tako v Fine Gael kot pri laburistih opozarjajo, da alternative, ki jih zagovarja opozicija niso rešitev za irske probleme. Obljube populističnih strank, da bodo razveljavile vsako težko odločitev, so po njihovem nič drugega kot prazna retorika, neodgovorno vodstvo in slaba politika.
