Italija iz prve roke: Kako živijo ženske v Afganistanu

Oktobra lani, petnajst let po začetku vojne v Afganistanu, sem preživela osem dni v Kabulu. Hotela sem se srečati z afganistanskimi ženskami in se prepričati, kako živijo. Vojna, ki se je začela leta 2001 pod vodstvom Amerike, Italija pa je v njej sodelovala, je bila odgovor na dogodke, ki so se zgodili 11. 9. V moji državi so jo predstavljali tudi kot priložnost, ki jo lahko izkoristimo in pomagamo afganistanskim ženskam, ki so jih zatirali talibi. Samo 800 italijanskih vojakov še vedno ostaja v Afganistanu, kjer so sestavni del kontingenta, v katerem je 13.000 Natovih vojakov, in nihče ne ve, kako dolgo bodo ostali tam. Varnostne razmere v Kabulu (da ne omenjamo drugih delov države) so tako slabe, da tuji diplomati in njihovo osebje raje letijo s helikopterjem, kakor se vozijo z avtomobilom, kadar morajo priti na letališče. Nekatere afganistanske ženske, s katerimi sem se sestala, so mi povedale, da upajo, da bodo zahodne države ostale v Afganistanu, druge pa menijo, da tujci zelo malo vplivajo na razmere v državi. Položaj žensk je boljši kakor pod talibi, vendar še vedno zelo slab. Teoretično veljajo zakoni, ki zagotavljajo pravice žensk, vendar je nasilje v domovih in zunaj njih nepogrešljiv sestavni del vsakdanjega življenja. Neko žensko Farhundo so ubili na ulici na območju, ki pripada nekemu vojaškemu poveljniku, ki je v dobrih odnosih z vlado. Za zdaj morilcu še ni bilo treba odgovarjati na sodišču.

Spala sem na sedežu italijanske nevladne organizacije, ki jo vodi neka Italijanka. Stara je nekaj čez trideset let in se je pred kratkim preselila v Kabul iz Islamabada. Življenje v Pakistanu ni lahko, vendar lahko v Islamabadu obiskuješ restavracije in zabave pri prijateljih in znancih. V Kabulu živi in dela znotraj Zelenega območja, o katerem nikakor ne moremo trditi, da je zeleno. Tu so veleposlaništva večine držav, tudi italijansko, a območje je utesnjen labirint majhnih ulic, na katerih je veliko nadzornih točk. Med vožnjo z avtomobilom se je nenehno treba ustavljati, vojaki pregledujejo avtomobile in psi jih ovohavajo, ko iščejo razstrelivo; naprej vas spustijo, le če imate dovoljenje za to in ste na njihovem seznamu. Cementni zidovi, ki obkrožajo Zeleno območje, so čedalje višji in debelejši. Ko sem obiskala območje, so delavci ravno utrjevali enega od vhodov z dvojno steno in novimi kovinskimi vrati.

Zunaj območja je veliko ugrabitev, samomorilskih napadov in bomb (skrajneži plačujejo revnim otrokom, da lepijo bombe na avtomobile). Italija financira več projektov, vendar je prenevarno, da bi šla preverit, kako uspešni so. Sestala sem se z dvema človekoma, ki delata za humanitarno organizacijo pod pokroviteljstvom italijanske vlade in sta pripravljena prevzeti tveganje, saj drugače niti ne bi mogla opravljati svojega dela. Že pri tako preprostih stvareh, kakor je iskanje stanovanja, ki bi ga rad najel, nakup pohištva, odprtje bančnega računa in nakup štedilnika – vsa ta opravila postanejo zelo zapletena v Afganistanu –, je moja gostiteljica tvegala svoje življenje.

Obiskovala sem različne mestne predele skupaj z afganistansko aktivistko, ki vodi projekt pri nevladni organizaciji. Tako kot ona sem tudi jaz nosila naglavno ruto in tuniko ali žensko obleko čez hlače. Nekatere ženske v Kabulu nosijo burko, vendar sem številne videla brez tega oblačila. Voznik nevladne organizacije naju je vozil na najina srečanja v zelenem avtomobilu brez kakršnih koli oznak. Varnostnikov nisva najemali, saj bi tako vzbujali pozornost in dajali vedeti, da sva tujki (in da naju je vredno ugrabiti). Srečali sva se z ženskami iz različnih okolij: ena od njih je bila odvetnica, ki so ji že večkrat grozili s smrtjo, ker je pomagala ženskam, da so se ločile od svojih mož, druga je bila ena prvih žensk, ki so postale policijske častnice (zanikala je trditve, da policija še vedno opravlja preskuse o nedolžnosti ujetnic, čeprav so mi predstavniki zaporov to potrdili), tretja je bila 18-letna nogometašinja iz oddaljene pokrajine. Nogometašinja ne sme govoriti o svojem konjičku, saj bi sicer talibi ubili njene starše, poleg tega mora to skrivati pred ostalimi sorodniki, ki ne bi bili pripravljeni sprejeti njenega konjička.

Če so nekoč ženske odšle od doma, so zagrešile zločin. To je leta 2009 spremenil zakon o odpravi nasilja nad ženskami. Pogovarjala sem se z več ženskami, ki so zbežale od doma, da bi se izognile dogovorjenim porokam ali zbežale od mož, ki so jih tepli. Najboljše, kar se jim lahko zgodi, je, da jih njihove družine nočejo več nazaj; najslabše je to, da bi jih sorodniki radi ubili, ker so s pobegom osramotile družino. Takšne ženske živijo v zavetiščih pod nadzorom afganistanskih organizacij: to je nekakšno zatočišče, a hkrati tudi nekakšna ječa. Nekatere se dobro zavedajo svojih pravic, vendar je skoraj nemogoče, da bi v Afganistanu živele neodvisno življenje. Zavetišče bodo lahko zapustile, samo če jih bo njihova družina vzela nazaj ali če bodo našle moža. Srečala sem žensko, ki je zbežala pred nasilnim možem ter zdaj dela kot šivilja in živi skupaj s svojimi otroki: to ji je uspelo, ker ji zavetišče zagotavlja zaposlitev, njen mož pa je umrl. Toda kljub temu se mora spoprijemati z veliko težavo: moževa družina ji poskuša odvzeti sina.

Črka zakona je afganistanskim ženskam dodelila pravice, vendar v družbi, ki jih ne spoštuje, zakonskih določil pogosto ne izvajajo. Toda nečesa tem ženskam nihče ne more odvzeti: tega, da poznajo svoje pravice.