Italijansko-tunizijski sporazum o migrantih

Italija je Tunizijo zaprosila, naj sprejme tisoč migrantov na mesec, vlada v Tunisu jih je pripravljena sprejeti vsak mesec dvesto. Toda njun sporazum je začetek, »tunizijski model« bi lahko razširili tudi na druge severnoafriške države.

Italija zaostruje azilno politiko, vključno z deportacijami migrantov, javne podpore priseljevanju je vse manj. Država, ki že vrsto let predstavlja frontno črto za prihode priseljencev za druge strani Sredozemlja, se je v zadnjih letih mukoma spoprijemala s tem, kako poskrbeti za tisoče in tisoče prišlekov; lani je v Italijo čez morje prišlo več kot 180.000 ljudi, pa čeprav jih je bila večina namenjena naprej proti severu Evrope. »Rešili smo številna življenja,« je pred kratkim v intervjuju za torinsko Stampo izjavil Angelino Alfano, zunanji minister v vladi Paola Gentilonija, ki je bil pred tem v garnituri nekdanjega premiera Mattea Renzija minister za notranje zadeve. Povedal je, da se vlada zdaj »ukvarja s sporazumi, ki bodo zmanjšali prihode oziroma preprečili odhode« s severnoafriških obal.

200, ne 1000

S politično podporo evropske komisije ob boku je Italija zelo blizu sporazumu, ki bi lahko pomenil preobrat pri omejevanju priseljevanja, je te dni pisal italijanski tisk. Je namreč prvič, da je Tunizija pripravljena sprejeti priseljence katerekoli nacionalnosti, ki so odšli na pot proti evropski celini iz Libije in so jih v zunajteritorialnih vodah prestregli italijanski ali evropski reševalci.

Zato je Tunizija edina demokratična vlada v Magrebu, ki je dobila od Italije in Evropske unije podporo na več zanjo pomembnih področjih: ne samo novo, močno finančno pomoč, temveč tudi nadaljnje obveščevalno sodelovanje in sodelovanje policij v boju z islamskim terorizmom, ki poskuša destabilizirati državo, piše milanski Corriere della Sera. Proti Italiji in preostali Evropi pa bodo prek »humanitarnih koridorjev« lahko odšli samo tisti begunci, katerih prošnja za azil bo sprejeta. Po pisanju omenjenega vira, ki se sklicuje na same pogajalce, naj bi bil sporazum v grobem precej usklajen.

To seveda ne pomeni, da bi se lahko naval beguncev in migrantov, ki prihajajo s severnoafriških obal prek Sicilskega kanala v Italijo, zaustavil. Dogovor s Tunizijo je samo prvo, tako rekoč eksperimentalno sodelovanje. Italija je tunizijske oblasti zaprosila za sprejem bistveno večjega števila ljudi, približno tisoč prišlekov vsak mesec od tistih, ki jih prestrežejo v morju; znano je, da se jih je samo v zadnjem letu v Italiji izkrcalo rekordno veliko. A vlada v Tunisu, ki jo vodi zmerna islamistična stranka El Nahda, za zdaj ni pripravljena sprejeti več kot dvesto oseb na mesec, čeprav je mogoče predvidevati, da bi se številka lahko sčasoma povečala. Značilno je, da je od leta 2011 Tunizija sprejemala samo omejeno število svojih lastnih državljanov, nezakonitih priseljencev, vrnjenih z leti iz Palerma.

Italija in Tunizija sta v začetku meseca v Rimu podpisali nov partnerski sporazum o okrepljenem delovanju proti nezakonitemu priseljevanju, obe si prizadevata za usklajeno delovanje proti tihotapljenju ljudi v osrednjem Sredozemlju. V italijanski prestolnici so sprejeli predsednika Bejija Caida Essebsija, dialog je načel vrsto tem, tudi boj proti terorizmu. Državi imata že sklenjen sporazum o deportiranju državljanov, ki so vstopili nezakonito oziroma so prekršili vizumske pogoje. Uradni Rim pa si predvsem prizadeva za pospešitev tovrstnih postopkov. Podobno okrepljeno sodelovanje je Italija vzpostavila pred kratkim tudi z Libijo.

Model

»Tunizijskemu modelu«, zgoraj omenjenemu dogovarjanju o sprejemu dvesto migrantov, bi lahko sledile še druge severnoafriške države. V začetku marca naj bi odšla v Kairo evropska delegacija, ki jo bo vodil Simon Mordue, visoki funkcionar evropske komisije. Iz Egipta namreč tačas prihaja v Italijo vse več priseljencev, vsega skupaj približno za deset odstotkov več. Evropska unija proučuje možnosti tudi za tovrstni sporazum, morda po vzoru tunizijskega. Med zoprnimi podrobnostmi, ki pa so pomembne, vendar še nedogovorjene, je predvsem zagotovitev primernih pogojev za prišleke v Tuniziji, ki morajo biti obravnavani na spodoben, ustrezen način.

Italijanska vlada se je o tem, piše Corriere, dogovarjala z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce (UNHCR) in z Mednarodno organizacijo za migracije (IOM), obe bosta pomagali pri zagotavljanju primernih pogojev za migrante v Tuniziji. Treba pa bo določiti tudi, kdo na tunizijskih tleh bo pregledoval in določal o prošnjah za azil. Za pravne postopke oziroma za to, da bi v Tunizijo ali kako drugo državo lahko prišli izvedenci italijanskih sodišč, bi bile potrebne spremembe nacionalnih zakonodaj. Tunizijsko sodišče pač ne more obravnati tovrstnih prošenj za azil, to bo vloga nastajajoče agencije Evropske unije za azil.

Italija je pred kratkim tudi oblikovala sklad v višini 200 milijonov evrov za pomoč afriškim državam. Drugače od prejšnjih evropskih finančnih programov, ki so nagovarjali vzroke migracij, hoče aktualni prispevati k prizadevanjem afriškim varnostnih sil, da odvrnejo ljudi od odhoda, piše tiskovna agencija AFP. Namenjen je boju proti tihotapljenju ljudi in nezakonitim migracijam, je povedal vodja rimske diplomacije Alfano, dobili ga bodo predvsem Niger, Libija in Tunizija, torej tri glavne tranzitne države, iz katerih krene večina priseljencev na pot proti Evropi. Denar bo med drugim namenjen nacionalnim varnostnim silam in opremi za nadzor meja.