Iz Rima brez pravega smerokaza za prihodnjo Evropo

Sredi kriz in štiri dni pred začetkom postopka brexita si bo 27 članic naredilo bolj ali manj nejasen načrt razvoja.

Objavljeno
23. marec 2017 21.52
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – V Rimu bo predvsem veliko simbolike. Na jutrišnji slovesnosti se bodo voditelji 27 članic EU zbrali na mestu, kjer sta bili 25. marca 1957 podpisani rimski pogodbi, v dvorani Orazi e Curiazi na Kapitolskem griču.

Pred šestdeset leti ustanovljena Evropska gospodarska skupnost je imela le šest članic in je bila zasnova Unije, kakršno poznamo danes. Nastala je dvanajst let po koncu druge svetovne vojne. Tudi voditelji 27 članic in institucij EU, ki se bodo zbrali v Rimu – najprej bodo že danes zvečer na avdienci pri papežu Frančišku – so najprej želeli jubilej predstaviti kot prelomnico na poti k reševanju vse bolj krizne Unije. Na sami prireditvi daljnosežnih korakov ne morejo narediti. Glavna želja je bila, da ob 60. obletnici in nekaj dni pred uradnim začetkom postopka brexita pokažejo enotnost.

Nova agenda

V Rimu bo podpisana deklaracija – visoki diplomati so zvečer uskladili še zadnje podrobnosti. Pohvalili naj bi doseženo v 60 letih, poudarili izzive in predstavili skupno vizijo za prihodnja leta. To naj bi bila nekakšna rimska agenda. Predvideno je delo na štirih področjih. Na prvem mestu je varna Evropa. Drugo področje sta blaginja in trajnost. Pod tretjo točko se bod ukvarjali s socialnimi razmerami v Uniji. Četrto področje je močnejša Evropa na svetovni sceni, ki bi jo zagotovili z ambicioznostjo na zunanjepolitičnem področju ter z zvestobo »svobodni in pošteni trgovini«.

Najboljša pot je skupna pot

Priprave na Rim ves čas spremljajo primerjave z berlinsko izjavo, ki je bila v nemškem glavnem mestu sprejeta leta 2007 ob 50. obletnici rimskih pogodb. Nemčija, ki je bil v prvi polovici tega leta na čelu EU, si je prizadevala, da bi po padcu evropske ustave in obdobju za razmislek začeli postopek za sprejetje novega pogodbenega temelja do evropskih volitev leta 2009. To je bilo pozneje bistvo izjave, nova podlaga je postala lizbonska pogodba. »Mi, državljanke in državljani EU, imamo srečo, da smo združeni,« so pred desetletjem zapisali v Berlinu.

»Združili smo se za naše dobro. Evropa je naša skupna prihodnost,« je eden od pripravljenih klasičnih sloganov, ki bodo vključeni v rimsko izjavo. Ta temelji na ugotovitvi, da je v dramatičnih časih (brexit, izvolitev Donalda Trumpa, razmere v Rusiji, migracije, razmere v sredozemskem sosedstvu, globalni premiki …) za članice najboljša pot, če ostanejo skupaj.

Prelomne novosti v dokumentu ni. Tudi diplomati brez zadržkov označujejo izjavo za razvodenelo. Razočaranje bo predvsem za tiste, ki so od deklaracije na jubilejni slovesnosti pričakovali kaj več.

Ena od kočljivih tem je Evropa več hitrosti, ki jo je na dnevni red EU po vrhu na Malti na začetku februarja postavila nemška kanclerka Angela Merkel. Pozneje jo je kot enega od svojih petih scenarijev za prihodnost EU razdelal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. V ustanovnih članicah je precej naklonjenosti povezovanju na področjih, na katerih skupina držav želi narediti več. Tak scenarij sicer ne predvideva jedra EU in kroga okoli njega. Na vzhodu EU, med višegrajkami, nasprotujejo modelu več hitrost, ker da bo – kot pravi Varšava – povzročil kaos.

Evropski kompromis

V rimski deklaraciji bo zapisana kompromisna formulacija, ki naj bi izpolnila vse. Njena logika je, da se države na posameznih področjih lahko razvijajo z različno hitrostjo, a Unija naj bi bila kot celota »nedeljena in nedeljiva«. V zadnjem osnutku izjave so zapisali: »Delovali bomo skupaj, z različnim tempom in intenzivnostjo, kjer je treba, ob gibanju v isto smer, kot je že bilo v preteklosti, skladno s pogodbami in odprtimi vrati za vse, ki se želijo pridružiti pozneje.« Načrt Unije več hitrosti po srečanju v Rimu ne bo nič manj dvoumen, kot je bil že do zdaj.

Priprave na vrh so spremljali običajni zapleti. Poljska po podaljšanju mandata Donalda Tuska na položaj predsednika evropskega sveta kljub njenemu nasprotovanju postaja v pripravljanju raznih kompromisnih predlogov še bolj neugodna. Premierka Beata Szydło je grozila, da izjave ne bo podpisala, če ne bo po njeni volji. Druga članica, ki je v sklepu priprav na vrh še omahovala, je bila Grčija, ki je v zadnjih letih že večkrat svoje težave z uresničevanjem reformno-varčevalnega programa in migracijami povezovala z drugimi zadevami.

Po diplomatskih razlagah Grki zahtevajo spoštovanje nacionalnih socialnih sistemov. Atene so v težki fazi pogajanj z upnicami o izpolnjevanju varčevalno-reformnih pogojev za odobritev naslednjega obroka pomoči. Poleg tega še vedno ni jasno, kdaj in kako se bo Mednarodni denarni sklad vključil v rešilni program. Socialno vprašanje je tudi kočljivo za premožnejše stare članice, ki predvsem vzhodnim državam očitajo, da si izboljšujejo konkurenčnost in vabijo naložbe s socialnim dampingom. Slovenija težav z vsebino dokumenta ni imela. Poudarila je dejstvo, da doseženo v 60 letih ni samoumevno.

V dokumentu bo omenjeno tudi, da širitve EU še ne bo konec. Tudi mantra zadnjih mesecev, močnejša skupna obramba Unije brez podvajanja z Natom, naj bi bila sestavni del izjave. Pričakovano je tudi navajanje drugih bruseljski stalnic iz zadnjih let, denimo ocene, da mora biti EU velika pri velikih in majhna pri malih stvareh. Vse poti EU bodo konec tedna res vodile v Rim, a iz njega na koncu najbrž ne bo prišlo veliko.