Tiskane izdaje
Atene – »Danes se začenja upanje,« je Aleksis Cipras 25. januarja lani tik pred polnočjo v središču Aten razglasil volilno zmago levičarske Sirize. Grški volivci in volivke so izvlekli svojo zadnjo karto: veliko bolj kot za karkoli drugega so volili za upanje. Leto kasneje tudi tega ni ostalo veliko.
Ob razglasitvi volilnih rezultatov v Grčiji ni bilo čutiti evforije. Država je bila izčrpana od dolgih let varčevanja, strmega padanja življenjskega standarda, socialnih in političnih pretresov ter protestov, ki so za nekaj časa izčrpali »akcijski potencial« družbe.
Namesto evforije je bilo na ulicah Aten in drugih grških mest mogoče čutiti olajšanje. Do tedaj vladujoča Nova demokracija je namreč hitro stopala po poti v Grčiji nikoli pozabljenega totalitarizma - svoji politiki je »pripojila« rasistične in ksenofobne elemente neonacistične Zlate zore. Vzpon Sirize ni bil pogojen le z gospodarsko in, posledično, humanitarno katastrofo.
Siriza je rekordno hitro sestavila novo vlado. Ker sta ji za absolutno večino v 300-članskem helenskem parlamentu zmanjkala dva poslanska sedeža, je bil Cipras primoran povabiti v koalicijo Neodvisne Grke (Anel), nacionalistično stranko. Med tistimi, ki so Ciprasu in tovarišem že od začetka gledali pod prste, je završalo: ustrašili so se morebitnih kompromisov in političnega oportunizma.
Ko sta novi predsednik grške vlade in zvezdniški finančni minister Janis Varufakis februarja lani prvič odšla v Bruselj, sta imela visoka pričakovanja. V mesecih pred volitvami, ko je bilo že jasno, da bo Siriza prej ali slej prevzela oblast, so namreč iz evropskih institucij in Berlina prihajali signali, da bo trojka posojilodajalcev (evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad) pripravljena na pogajanja in morebiti celo na delni odpis dolga. A Cipras in Varufakis sta se, precejšnja politična naivnost, nemudoma zaletela v politično-finančni zid. Namesto pogajanj se je nova grška vlada soočila z diktatom. Kot da Grki in Grkinje ne bi demokratično izvolili svojih predstavnikov. Na to Siriza ni bila primerno pripravljena. Načrta B ni bilo. Soočenje z real(no) politiko je bilo brutalno.
Težave so se stopnjevale. Namesto da bi Siriza začela voditi lastno državo, se je morala ukvarjati z Brusljem, Berlinom in dolžniško dediščino starih političnih elit, ki so Grčijo z neskromno pomočjo mednarodnih finančnih elit porinile čez prag tretjega sveta. Jasno je bilo, da odpisa dolga ne bo. Govorice o grexitu, grškem odhodu iz evrskega območja in morebiti tudi iz Evropske unije, so bile vedno bolj glasne. Junija lani, ko ni zmogla odplačati dolga Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF), je bila Siriza dokončno stisnjena v kot. Cipras je povlekel nenavadno, skoraj kvartopirsko potezo, ki je presenetila celo nekatere njegove najbližje kolege. Razpisal je referendum o (ne)podpori novemu paketu varčevalnih ukrepov, s katerimi je trojka pogojevala odobritev novega posojila, ki bi bilo seveda v celoti namenjeno odplačevanju dolgov in ne okrevanju grškega gospodarstva.
Diktat, ne pogajanja
Kljub silovitim pritiskom in grožnjam evropskih politikov in zamrznjenim finančnim tokovom Evropske centralne banke (ECB), ki je v tistih dneh odigrala ključno (negativno) vlogo, je skoraj dve tretjini Grkov obkrožilo ohi (ne) in zavrnilo nov paket varčevalnih ukrepov. V nedeljo, 5. julija zvečer, je Cipras kljub zaprtim bankam in dobesedno zamrznjenemu gospodarstvu deloval kot upornik zmagovalec. A že naslednje jutro, ko je odstopil finančni minister Varufakis, je bilo jasno, da grškemu ne v Bruslju in Berlinu ne bodo prisluhnili. Nasprotno. Na izrednih sestankih evropske komisije in evrske skupine so Ciprasa stisnili v kot ringa, v katerem se je kot osamljeni borec spopadal s popadljivimi težkokategorniki (Nemčija) in njihovimi veliko bolj pohlevnimi kot pogumnimi podizvajalci (Slovenija).
Avgusta, ko je Sirizo zapustilo nekaj najbolj vidnih poslancev in ministrov, je Cipras podpisal predajo - v zameno za 86 milijard evrov novih posojil se je obvezal k izvajanju še bolj drastičnih varčevalnih ukrepov, kot jih je na referendumu zavrnilo grško ljudstvo. Parlamentarno podporo za nov varčevalni pakt je Cipras našel pri opozicijskih poslancih, sicer zapriseženih ideoloških nasprotnikih. Le nekaj dni zatem je razpisal predčasne volitve. Siriza je sicer ponovno slavila, a njena substanca je bila močno načeta.
Leto dni po prevzemu oblasti se Siriza, »zadnje grško upanje«, sooča s še bolj poglobljeno gospodarsko in humanitarno krizo, stavkami skoraj vseh ključnih sindikatov, krepitvijo neonacistov, grožnjami o izključitvi iz schengna ter begunsko krizo, s katero bo Bruselj še drugič v letu dni žrtvoval Grčijo na oltarju lastnih interesov.
Siriza 2.0
»Siriza je v celoti pogrnila. To je bila sramota. Edina lekcija, ki se je je od nje lahko naučila Evropa, je, kako se stvari ne počne, hkrati pa je Siriza dokaz, da je zares radikalna leva politika možna le zunaj evrskega območja,« je za Delo povedal Kostas Lapavicas. Eden vodilnih evropskih ekonomistov ter predavatelj na londonski univerzi Soas je bil pred letom dni izvoljen za Sirizinega poslanca, a se je kmalu vrnil v Veliko Britanijo. Izstopil je iz Sirize in se priključil skupini nekdanjih Sirizinih poslancev, ki so poleti ustanovili novo stranko Ljudska enotnost, ki se ji na predčasnih septembrskih volitvah ni uspelo uvrstiti v parlament.
»Današanja Siriza je drugačna. Po podpisu dogovora s trojko se je pojavil občutek, da ni več alternative, 'nova' Siriza pa poskuša prepričati šibke družbene skupine, da obstaja 'vzporedni dogovor', ki pa ga do zdaj nismo videli in ga posojilodajalci ne bodo dopustili. Toda izvajanje skrajno ostrih varčevalnih ukrepov, še posebej reforma pokojninskega sistema, ustvarja nov družbeni konflikt,« meni atenski politični analitik Janis
Kimporopulus, ki se boji, da namerava trojka posojilodajalcev z zavlačevanjem pri izplačevanju obrokov posojila politično izčrpati preoblikovano grško vlado. Vzporedna oblika pritiska na oblasti v Atenah je begunska kriza. »To že izkoriščajo Nova demokracija, poslovne elite in mediji. Prihajajo težki meseci,« je prepričan Kimporopulus.
***
Vsebine nastajajo v okviru projekta »Svetovljanska Evropa« platforme SLOGA.
