Merklova priseljencem: »Izkažite lojalnost naši državi!«

Berlin – Kako globoko so pristali odnosi med Nemčijo in Turčijo, kaže poziv kanclerke Angele Merkel svojim državljanom turškega rodu, naj izkažejo lojalnost »do naše države«. Po nekaterih poročilih je v Nemčiji šest tisoč agentov spornega predsednika Erdoğana, ki ga nemška obveščevalna služba povrhu vsega obtožuje podpiranja islamističnih in terorističnih organizacij.

Kakor da ne bi imeli že dovolj težav z migranti iz bližnjevzhodnih, magrebskih in nekaterih drugih muslimanskih držav, se zadnje čase spet razgrevajo nasprotja med priseljenci iz Turčije. Kanclerka je v intervjuju za časopis Ruhr Nachrichten državljanom turškega rodu sporočila, da od njih pričakuje veliko zvestobo Nemčiji, saj tudi sami prisluhnejo njihovim problemom in jih poskušajo razumeti. Vlada je v tesnih stikih z organizacijami okrog trimilijonske skupnosti, svoboda izražanja različnih mnenj in demonstriranja pa velja za vse, a jo je treba izvajati mirno.

V desetletjih po prihodu več sto tisoč »gostujočih delavcev« so se počasi polegle največje težave z njihovim vživljanjem v nemško družbo in slabšo prilagojenostjo otrok iz drugačnega kulturnega in intelektualnega okolja.

Socialni delavci so se s številnimi novimi ukrepi približali družinam in materam za večjo integracijo ponudili učenje nemščine v šolah in vrtcih njihovih otrok, rezultate pa je že mogoče videti: o turških prestopnikih in nasilnežih je slišati veliko manj kot prej, v nasprotju s Francijo ali Belgijo v Nemčiji ni morilskih teroristov priseljenskega izvora. Nasprotujoče lojalnosti pa očitno ostajajo, pa naj gre za razlike med Turki in Kurdi ali za zagovornike in nasprotnike vse bolj avtokratskega turškega predsednika Erdoğana.

Infiltrirani informanti turške vlade

Odkar je morda najvplivnejši nemški politik turškega rodu v bundestagu sprožil glasovanje o turškem genocidu nad Armenci v času prve svetovne vojne, se maje celo težko pridobljen dogovor kanclerke Merklove o sodelovanju s Turčijo v begunski krizi. Za Erdoğana »tako imenovani Turek« Cem Özdemir, kot sopredsednik stranke zelenih eden najvplivnejših politikov Nemčije, je upošteval najboljše lekcije visoko pluralne in svoje preteklosti zavedajoče se osrednje evropske države, ki tudi sama priznava pretekle zločine. Za turškega predsednika pa je Özdemir samo še izdajalec in vlada v Ankari poskuša tudi sicer vse bolj vplivati na nemško turško skupnost. Nemške oblasti so konec julija prepovedale Erdoğanov videonastop pred somišljeniki v Kölnu, zdaj pa njegovim agentom očitajo, da grozijo tistim turškim prebivalcem Nemčije, ki niso zvesti predsedniku.

Odprava dvojnega državljanstva?

Po ponesrečenem državnem udaru so menda še bolj agresivni, saj tudi v Nemčiji obravnavajo številne pripadnike v ZDA živečega zagovornika zmernejšega islama Fethullaha Gülena. V Nemčiji nekateri domnevajo, da je v državi okrog šest tisoč informantov turške vlade, pri čemer bi bil en informant na petsto prebivalcev več celo od strah vzbujajoče vzhodnonemške politične policije Stasi. Številni parlamentarci po poletnih počitnicah že zahtevajo preiskave in ponovno preučitev obveščevalnega sodelovanja Nemčije s Turčijo. Če ne, bodo morda morali nemški obveščevalci sami odgovarjati pred zakonom, obtožuje zeleni starosta Hans-Christian Ströbele iz berlinskega Kreuzberga, kjer kljub modnemu priseljevanju sodobnih japijev poleg starih hipijev še vedno živi tudi veliko nekdanjih migrantov. Številni visoki predstavniki krščanskodemokratske stranke se strinjajo. Iz predalov nemške obveščevalne službe BND so v javnost pred kratkim pricurljale celo zaupne ocene, da je Turčija »osrednja akcijska platforma« za islamistične in teroristične organizacije.

Kanclerka, ki je z dogovorom s Turčijo pomagala zmanjšati neznanski begunski naval, je v precepu, a se dobro zaveda, da ima pri vztrajanju pri trdnih načelih do Turčije veliko podporo svoje stranke. Zaradi nevarne lojalnosti nekaterih do predsednika stare domovine nemški konservativci vse glasneje zahtevajo tudi odpravo dvojnega državljanstva, čeprav ni jasno, kako bi ta komaj nekaj let stara pravica otrok dolgoletnih migrantov vplivala na lojalnost do ene ali druge države.