Tiskane izdaje
Čeprav se prostovoljec, ki si je izmislil begunčevo smrt pred sprejemnim centrom v berlinskem Moabitu, zdaj opravičuje s pijanostjo, se počutijo prevarane tudi njegovi sodelavci iz društva Moabit hilft!. Ko je prek facebooka sporočil, da je onesveščenega mladega Sirca, ki je kljub bolezni več dni stal v vrsti, odpeljal v bolnišnico, so vsi skočili pokonci in obtožili berlinske oblasti, da ne poskrbijo dovolj dobro za iskalce zatočišča.
To o deželnem uradu za zdravstvo in socialo (Lageso) morda celo drži, saj prosilci za azil tudi v mrazu čakajo dolge ure in celo dneve, a je izmišljotina o bolnem beguncu, ki naj bi po prečkanju nevarnega Egejskega morja in naporni balkanski begunski poti podlegel sredi bogate Nemčije, vendarle tudi klofuta državi, ki je vsaj doslej poskušala resnično pomagati.
Hitre spremembe
Tudi brez izmišljenega nesrečneža se nemška politika do beguncev hitro spreminja. Nemci so spoznali, da so njihovo gostoljubje zlorabili mnogi iz držav, v katerih ne divjajo vojne, ter da nekateri med njimi celo spolno napadajo ženske in kradejo vsem po vrsti. Ponižujoč je tudi občutek nemoči, potem ko so iz dežele Schleswig-Holstein celo poročali, da sta tožilstvo in policija oktobra dvignila roke od preganjanja beguncev brez dokumentov, ki jih zasačijo pri krajah ali oškodovanju imetja. Mnogi vidijo takšno obnašanje oblasti, pa naj je ob poplavi kazenskih prekrškov prišlekov še tako racionalno, kot smrt pravne države.
Herojske besede
Ko je nekdanja avstrijska Judinja pripovedovala o grozljivem mrazu pozimi 1944–1945 ter o esesovcu, ki jo je z vso silo udaril v obraz, ko je prišla h kuharici po obljubljene pomije, so kanclerka Angela Merkel, predsednik Joachim Gauck in vsi drugi vodilni politiki države poslušali z resnim obrazom. In morda tudi z vsaj nekaj grenkobe, saj je Ruth Klüger govorila o novih nemških generacijah, ki si z odprtimi mejami za begunce zaslužijo vso pohvalo. Besede »Zmogli bomo!« so za 84-letno starko, ki je preživela holokavst, herojske.
Ruth Klüger je morda predpostavljala, da tudi današnji begunci ne bodo povzročali težav tistim, ki so jim ponudili roko. Nemški kriminalisti pravijo, da to bolj ali manj velja za tiste, ki resnično prihajajo s kriznih območij, a kaj, ko so se jim na poti v evropsko obljubljeno deželo očitno pridružili »veliki otroci z ulic«, kot je odvetnik nasilnežev iz kölnske silvestrske noči opisal svoje varovance. V veliki večini so to bili prišleki iz Tunizije, Alžirije, Maroka in nekaterih drugih držav, kjer ne divjajo vojne, in zaradi svojega »človekoljubnega imperativa« v Evropi vse bolj osamljena kanclerka Angela Merkel je zdaj odločena, da bo občutno zmanjšala njihovo število.
Kanclerka si prizadeva tudi za rešitve s Turčijo in Grčijo ter državami, ki sprejemajo največ beguncev, morda ji bo že prej pomagala tudi Makedonija, kot je med zadnjim obiskom v Berlinu predlagal slovenski premier Miro Cerar. Zaprte makedonske meje očitno silijo k ponovnemu premisleku Grčijo, ki se je doslej izgovarjala, da zaradi dolge obale ne more nadzorovati pritoka beguncev.
»Med begunci iz arabskega prostora je veliko mladih moških, ki so popolnoma dezorientirani,« je v intervjuju za časopis Die Welt razmišljal tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. »Ujeti so v zavist in sovraštvo, ki ni nič drugega kot izraz potlačenega hrepenenja po dobrem življenju na Zahodu. Brutalnost do šibkejših, v tem primeru žensk, je značilno obnašanje 'underdogs', s tem hočejo motiti družbeni red in prizadeti splošen občutek spodobnosti.« Opozoril je na javni spektakel ponižanja in strahu, ki so ga inscenirali ženskam privilegirane Nemčije.
»V tem karnevalskem uporu 'underdogs' ni nič osvobajajočega in emancipacijskega, je le kriminalno in nesprejemljivo.« Evropa lahko in mora narediti več, a ne sme preprosto odpreti svojih meja, »kot nekateri levičarji zahtevajo zaradi občutka krivde«. Tako kot številni nemški politiki tudi slovenski filozof vidi največjo nevarnosti v radikalizaciji domačinov, kar se že dogaja s francosko Nacionalno fronto ali nemškima Pegido in Alternativo za Nemčijo.
»Z begunskim kaosom pridobiva radikalna desnica, z Marine Le Pen in njenimi somišljeniki na oblasti pa Evropa ne bo več takšna, kakršno poznamo in si jo želimo.«
Nemško-ruski spor
Medtem se še naprej zaostruje spor med Rusijo in Nemčijo zaradi domnevnega posilstva 13-letnega dekleta iz nemške ruske skupnosti. »Ne vmešavamo se v notranje zadeve drugih držav,« je ruski zunanji minister v intervjuju za agencijo Interfax zavrnil ostre nemške očitke, po njegovem prepričanju gre za človekove pravice. »Po vseh načelih civiliziranega sveta« bi morali Rusijo obveščati o primeru.
Nemški preiskovalci pa še naprej dvomijo, da je to bilo posilstvo, čeprav zaradi spolnih odnosov z mladoletnico preiskujejo dva moška arabskega rodu. Nemški politiki so zaskrbljeni, in to ne le tisti, ki kritizirajo Rusijo že zaradi Ukrajine. »Ni dobro znamenje, če Lavrov nenadoma govori o 'naši deklici Lisi',« meni tudi Stefan Liebich iz stranke Levica.
