Izvirni greh – denar, kri in spolnost

Razvpiti publicist Gianluigi Nuzzi je objavil novo knjigo o stanju duha in mesa za vatikanskimi obzidj.

Objavljeno
10. november 2017 15.29
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Publicist Gianluigi Nuzzi, ki je pretresel katoliško občestvo že s tremi knjigami o stranpoteh svetih mož za vatikanskim obzidjem, s tem sprožil dva škandala z imenom vatileaks in Benediktu XVI. pomagal sestopiti s prestola, je dal na trg še eno knjigo. Za cerkveno kraljestvo skrb zbujajoče je dejstvo, da skozi obzidja naprej pronicajo informacije, ki povečini lahko prihajajo samo iz najbolj zaupnih, visokih virov.

Naslov četrte Nuzzijeve knjige je Izvirni greh, z njo je sveto vatikansko mesto sredi Rima doživelo še en hud udarec. Razkriva namreč dokumente, ki so znani samo vplivnim prelatom, in informacije, ki tudi niso znane komurkoli. Predvsem pa postavlja vprašanja, ki nakazujejo, da serija Nuzzijevih knjig še ni končana, saj odgovorov še vedno ni.

Temeljno vprašanje, ki ga zastavlja Nuzzi, zadeva bistvo tega političnega trenutka v katoliški cerkvi: zakaj so zastale še prav vse zastavljene reforme papeža Frančiška in tudi njegovega predhodnika Benedikta XVI. Kdo je tisti, ki v apostolskih palačah in zunaj njih v cerkvenih strukturah tako zelo ne mara sedanjega papeža, da mu ne dovoli nobenega reformnega dejanja.

Kdo v resnici vlada?

Bistvenih vprašanj je še nekaj, med drugim o usodi Albina Lucianija, ki je kot papež Janez Pavel I. v Vatikanu preživel samo 33 dni. Nuzzi se – kot mnogi avtorji pred njim – sprašuje, ali so prijaznega papeža ubili. Drugim opazovalcem pa se ta trenutek zdi nenavadno in kar preveč prozorno, da so samo kakšen dan pred izidom Izvirnega greha v Rimu objavili znanstveno dognanje, da se ob smrti Janeza Pavla I. ni zgodilo nič nenavadnega, takoj potem pa je prišlo še oznanjenje, da bodo priljubljenega papeža Lucianija kmalu razglasili za svetnika.

Nuzzi tudi ostro sprašuje, kdo je ugrabil hčerko vatikanskega uslužbenca Emanuelo Orlandi, kdo v Vatikanu je bil kriv za njeno domnevno smrt (da je »v nebesih«, je izjavil celo papež Frančišek), kako se je moglo zgoditi, da je bil najvišji mafijski šef rimskega podzemlja, ki so mu pripisovali ugrabitev, dolgo pokopan v eni izmed rimskih bazilik.

Kdo preprečuje kakršne koli spremembe v cerkveni državi, se sprašuje Nuzzi, ki ugotavlja, da »trgovci iz templja« še naprej pogojujejo življenje cerkve, sprožili so odstop Benedikta XVI., zdaj ne dajo dihati Frančišku. Kdo v resnici vlada, ko je vendar jasno, da papežu ne dovolijo odločati.

Več virov

Podobna vprašanja je Nuzzi zastavljal že v svojih prvih treh knjigah, ki jih tudi napisal na osnovi zanesljivih dokumentov, prinesenih naravnost iz apostolskih palač, kar je izzvalo največ vznemirjenja za obzidjem. Tudi, ko so odstranili ali kaznovali koga od domnevnih prinašalcev dokumentov, so se vedno pojavili novi dokumenti in nove knjige, iz česar je mogoče sklepati, da je virov več, glavnih pa doslej sploh niso odkrili.

Prva Nuzzijeva knjiga s cerkveno tematiko je bila Vatikan, delniška družba, o vatikanski banki IOR, ki ji pravijo tudi »božja banka« in je bila znana kot ena največjih pralnic denarja na svetu. Druga je bila Njegova svetost, v njej so bila Ratzingerjeva pisma, končalo se je z odstopom Benedikta XVI., in tretja Križev pot. V tej so bili dokumenti, ki jih je pripravila posebna komisija, sestavljena za odkrivanje nesnage za obzidjem. Imenoval jo je papež Frančišek, ki je dokumente tudi pregledal in odobril, nikakor pa ni pričakoval, da bo iz najbolj zaupnih krogov prišla v javnost.

Po drugem škandalu vatileaks in knjigi Križev pot, že v Frančiškovem času, so pred dvema letoma Nuzzija postavili pred vatikansko sodišče. Ob njem je bil na zatožni klopi drugi italijanski novinar Emiliano Fittipaldi, ki je pisal o finančnih stranpoteh visokih prelatov sedanjega časa, slovenska javnost pa ga pozna kot avtorja knjige Božji krah, ki je razkrila dogajanja v mariborski nadškofiji oziroma v slovenski cerkvi, kjer se je tudi končalo z odstavitvami štirih nadškofov, to pa je bilo pozneje spretno potisnjeno pod preprogo.

Ker sta Nuzzi in Fittipaldi italijanska, ne pa vatikanska državljana, je moralo vatikansko sodišče oba italijanska novinarja oprostiti. Obsojena sta bila dva domnevna prinašalca informacij, člana papeške komisije, pravi pobudniki odnašanja dokumentov pa so bržkone ostali skriti.

Skrivni račun matere Terezije, lobi navideznih homofobov

Nuzzi trdi, da se v vatikanski banki in njenih ozadjih v resnici ni nič spremenilo, odkar so posle vodili največji »blagoslovljeni« kriminalci Marcinkus, Gelli in Calvi. S številkami in doslej skrivnimi šiframi dokazuje, da je imela enega izmed največjih, kar astronomskih računov v božji banki albanska nuna mati Terezija (dodaja številke računov in tajne kode). Tudi takrat so cerkveni bankirji že poslovali čez panamske banke in tajne račune, trdi Nuzzi. Med imetniki računov omenja še nekaj visokih prelatov, tudi takih s kardinalskim činom.

V širši javnosti utegne precej odmevati tisti del odkritij Gianluigija Nuzzija, ki zadevajo tako imenovani gejevski lobi navideznih homofobov. Podnevi nastopajo čistunsko in homofobno, ponoči se udeležujejo gejevskih veselic, zlorabljajo ministrante in semeniščnike. Nuzzi našteva tudi konkretne primere, del dokumentov je menda poslal tudi vatikanskemu tožilcu, saj gre za zlorabo mladoletnika.