Tiskane izdaje
Bruselj – S svojimi izjavami in stališči o Natu je v Evropi povzročil veliko živčnosti, saj je z njimi sejal dvome o celotni povojni arhitekturi Zahoda. Z začetkom mandata predsednika ZDA Donalda Trumpa bodo na preizkušnji vsa ugibanja o njegovi politiki na področju čezatlantskih odnosov.
Trump je na začetku tedna še podžgal negotovost v intervjuju za nemški Bild in britanski Times, v katerem je razglasil, da ima enako stopnjo zaupanja v ruskega predsednika Vladimirja Putina in nemško kanclerko Angelo Merkel. Močna vez med ZDA in Evropo je po vojni kljub številnim napetostim - denimo v času nesoglasij s Francijo in Nemčijo, ki sta leta 2003 nasprotovali napadu na Irak - imela središčno točko v severnoatlantskem zavezništvu.
Njegovi voditelji razglašajo Nato za najuspešnejšo zavezništvo v zgodovini, saj je zmagalo v hladni vojni in se prilagodilo novim časom. Za tiste, ki so menili, da se je Trump kot izvoljeni predsednik poslovil od retorike o Natu iz predvolilne kampanje, je bil omenjeni intervju kot hladna prha. V njem je še zaostril stališča in razglasil Nato za zastarelo organizacijo, ker se ni ukvarjala s terorizmom. Tudi ravnanje držav, ki imajo ameriško zaščito in ne izpolnjujejo svojih finančnih zavez v Natu, je kritiziral in označil za nepošteno do ZDA. To je več desetletij stara zgodba, po kateri Washington pričakuje od evropskih zaveznic, da bodo naredile in plačale več za obrambo.
Obrnjen trend pri financiranju stroškov obrambe
Zgolj peščica članic Nata, ob ZDA in Združenem kraljestvu le še Estonija, Grčija in Poljska, namenja za obrambo najmanj 2 odstotka BDP, kolikor znaša priporočen delež. Nekaj premikov se je le zgodilo in generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg je zadovoljen, ker so obrnili trend. Na vrhu Nata v Walesu leta 2014 so se zaveznice zavezale, da bodo ustavile zniževanje izdatkov za obrambo in si prizadevale za uresničitev 2-odstotnega cilja. Nemčija, ki namenja za obrambo 1,2 odstotka BDP, je lani zvišala izdatke za obrambo za 10 odstotkov. Zvišanje velja za največje v zadnjih 25 letih.
V zavezništvu nimajo pred očmi samo deleža BDP, temveč tudi strukturo proračuna. Za evropske zaveznice je značilno, da namenjajo prevelik delež proračuna za plače in premajhen za opremo. Glede tega je Slovenija skrajnost: med vsemi članicami namenja največji delež obrambnega proračuna za plače in najmanjši za opremo. Kakorkoli že, zavedanje o neizogibnosti krepitve kolektivne obrambe je bilo na stari celini odgovor na ravnanje Rusije. Ob Baltiku se že razmeščajo zavezniški bataljoni, namenjeni odvračanju velike sosede na vzhodu.
Za varnost Evrope ne bodo skrbeli drugi
EU se bo že tako morala temeljiteje ukvarjati z obrambnimi in varnostnimi temami. Ena od manter zadnjih mesecev je, da Evropa ne more pričakovati, da bodo drugi večno skrbeli za njeno varnost. Cilj je strateška avtonomija EU. Irak, Sirija ali Libija so v evropskem sosedstvu in daleč od ZDA. Stoltenberg sicer pričakuje, da se bo ameriška zavezanost Natu nadaljevala. Navsezadnje da so bile ZDA edine članice doslej, ki so - po terorističnih napadih 11. septembra 2001 - aktivirale 5. člen zavezniške pogodbe, po katerem je napad na eno članico napad na vse.
To sicer še ne more odpraviti strahov tistih, ki pravijo, da bi Rusija v času negotovosti in ameriškega oklevanja morala preizkusiti notranjo trdnost zavezništva. Kljub Trumpovim odmevnim nastopom so zaveznice na stari celini poročale, da bosta na ključnih položajih sekretar za obrambo James Mattis in državni sekretar Rex Tillerson, ki sta na zaslišanjih izpostavila sodelovanje z Evropo, čezatlantsko partnerstvo in tveganja, povezana z Rusijo. Navsezadnje je Mattis v prejšnjem desetletju poveljeval Natovemu zavezniškemu poveljstvu za transformacijo v Norfolku.
