Tiskane izdaje
Vsi se s tako trditvijo sicer ne strinjajo. Velika Britanija je bila namreč, kot poudarjajo nekateri, v Evropski uniji do zdaj ves čas tudi največja zaviralka razvoja skupne evropske obrambe. Britanska vlada je vrsto let dosledno blokirala vse poskuse reform tako imenovane skupne evropske zunanje in varnostne politike pa tudi vsak poskus razvoja skupne evropske obrambe. Na Otoku so vse stavili na Nato, na svoje posebne odnose z ZDA in bilateralno sodelovanje s Francijo (tako imenovani lancasterski sporazumi iz leta 2010). Skupna evropska obramba jih ni zanimala. »Za vse večne čase smo že zdavnaj povedali, da je nacionalna varnost Velike Britanije izključno v pristojnosti britanske vlade, zato ne bomo nikoli del skupne evropske armade,« je, ko je bilo jasno, da pogajanja o obstoju Velike Britanije v EU ne bodo uspešna, odkrito priznal »odcepitveni« britanski premier David Cameron.
Ta njegova izjava je v marsičem za nazaj pojasnila britansko obrambno politiko in strategijo, ki kljub nespornim vojaškim potencialom, ki jih imajo na Otoku, ni bila vedno ravno najbolj uspešna. Ne za Veliko Britanijo in ne za EU. V napadu na Irak so Britanci edini sploh lahko s polno vojaško močjo sodelovali z Američani (katastrofalne posledice, ki jih je pred časom priznal tudi takratni premier Tony Blair, so znane), v letalskih napadih na Libijo pa so ob podpori ZDA skupaj s Francijo strmoglavili polkovnika Moamerja el Gadafija in s tem v marsičem pomagali ustvariti vso današnjo zmedo, ki jo vse bolj čuti tudi Evropa.
Kljub tem napakam je bil pomen Združenega kraljestva za skupno strateško moč združene Evrope, s tem pa tudi za njen politični vpliv, vendarle izjemen in tako rekoč nepogrešljiv. Velika Britanija je imela še lani največji vojaški proračun v EU, večjega od Francije in Nemčije, njena vojaška industrija je prvovrstna in razvija tudi najsodobnejše tehnologije, njeni jedrski, pomorski, letalski in skupni vojaški potenciali pa jo uvrščajo med največje vojaške sile na svetu. Za povrhu je bila tudi ena redkih evropskih držav, ki je v okviru programa tako imenovane »mehke moči« vestno izpolnjevala tudi svoj 0,7-odstotni prispevek za razvojno pomoč manj razvitim.
Obkroženi z nevarnostmi
Se je Evropa brez tako pomembne vojaške sile, tudi če pustimo ob strani vse politične posledice brexita, sploh še sposobna ubraniti, se zato sprašujejo analitiki, ki poudarjajo, da bo že odhod Velike Britanije iz EU močno zmanjšal tudi tisto »mehko moč« skupnosti, ki jo je v marsičem simbolizirala sposobnost integriranja okoliških držav. Še bolj resen problem je, ker je Evropa v zadnjem času vse bolj izpostavljena nepredvidljivim razmeram v svoji neposredni okolici. Mednarodna »krizna skupina« politikov je pred časom opozorila prav na te varnostnopolitične probleme, ki jih brez ustrezne strategije, podprte z učinkovito diplomacijo, ne bo mogoče rešiti. Diplomacija pa v današnjem svetu še vedno, če ne celo vse bolj, temelji predvsem na ustrezni vojaški moči. Problemi z ukrajinsko krizo in merjenje moči s Putinovo Rusijo, vojna z Islamsko državo na širšem Bližnjem vzhodu in vse bolj tudi v severni Afriki, vse hujša nestabilnost v podsaharski Afriki, povezana z vse bolj neobvladljivimi migracijskimi pritiski na Evropo, so samo nekateri problemi, ki vzbujajo resno zaskrbljenost.
Nič hudega, pravijo optimisti. Evropa se v skrajni sili še vedno lahko zanese na Nato. Večina članic EU je namreč tudi v severnoatlantski vojaški zvezi. Toda tudi to zavezništvo z Američani, ki ga je v EU do zdaj marsikatera država uporabljala kot alibi, da se ji ni bilo treba resneje angažirati pri skupni evropski obrambi, se hitro spreminja. Zaradi spremenjenih ameriških interesov se celo notranje vse bolj deli, kar utegne postati z britanskim izstopom iz EU še bolj očitno, predvsem pa že dolgo ni več kos takim svetovnim problemom, kot so mednarodni terorizem, Islamska država, razdejan Bližnji vzhod ali begunska kriza, kar so ta trenutek največje nevarnosti. Za povrhu se države, kar velja tako za ZDA kot za članice EU, vse bolj zapirajo vase. Brexit je tipičen primer, ki bi ga morala EU, če res misli ostati integracija, nujno izkoristiti za svoje še tesnejše povezovanje.
Nova vloga
Predvsem pa bosta morala po odhodu Britancev svoja stališča na področju skupne zunanje, varnostne in obrambne politike korenito preoblikovati, uskladiti in skupnim evropskim predstavam prilagoditi dve največji preostali evropski vojaški sili, Francija in Nemčija.
Vase zaverovana jedrska Francija, ki bi urejala ves svet in jo ta trenutek zanima predvsem lastna varnost, bo morala postati bolj dojemljiva za evropske probleme, vojaško še vedno zelo zadržana Nemčija pa bo nujno morala prevzeti več odgovornosti tudi za svetovne probleme in vojaške posege v tujini. Kombinacija francoske bojevitosti in nemške previdnosti bi tako lahko bila soliden temelj za morebitno oblikovanje tiste prve resne skupne evropske obrambne politike, brez katere EU postaja vse bolj vojaško ranljiva, s tem pa nemočna in neučinkovita, tudi ko gre za njeno »mehko moč«.
