Tiskane izdaje
Begunska politika nemške kanclerke Angele Merkel je spodletela, trdnjava Evropa dviga mostove in se zapira. Od nedelje opolnoči sme schengenska Grčija tako rekoč vse čez Egejsko morje prispele ilegalne begunce po pravno zelo dvomljivem hitrem postopku poslati nazaj v Turčijo. Kajti Turčija je za EU čez noč postala »tretja varna država«, kar je bilo še včeraj marsikomu nepojmljivo.
Zastraševanje, zapiranje in izganjanje so tri ključne besede nove evropske (proti)begunske politike, ki niso le v nasprotju s toliko citiranimi evropskimi vrednotami, ampak v marsičem tudi z duhom in črko konvencije Združenih narodov o beguncih. Če se bo najnovejši načrt evropskega gledanja stran in plačevanja odgovornosti »tretjim varnim državam« posrečil, čez Egejsko morje zelo verjetno kmalu ne bo več nobenega begunca. Se bo pa zato begunski tok preusmeril na druge poti, kjer se bodo pritiski, ker se še vedno nihče ne ukvarja z odpravljanjem vzrokov za beg, samo še okrepili.
Ker po novi evropski politiki kmalu ne bo več nobene legalne poti, po kateri bi begunci, migranti in iskalci političnega zatočišča sploh še lahko prišli v Evropo, je povsem logično pričakovati povečano število vseh mogočih ilegalnih in nezakonitih prestopov meja, kar bo nova voda na mlin tihotapcem. Priložnost bodo torej znova, le da z iskanjem še bolj zapletenih, še dražjih in še bolj tveganih poti, izkoristili predvsem tisti preprodajalci človeških duš, ki naj bi jih EU v Egejskem morju menda dotolkla s svojo »turško-evropsko« pogruntavščino o izmenjavi »ilegalnih« migrantov za »poštene« sirske azilatne.
Reaktivirani sever Afrike
Pred grško »balkansko potjo« je bila za begunce dolgo časa najbolj atraktivna izjemno nevarna pot v razpadajočih čolnih s severnoafriških obal v Italijo. Na tej poti, kjer se je promet v zadnjem času tudi zaradi navala čez Egejsko morje nekoliko zmanjšal, je v zadnjih letih utonilo na desettisoče nesrečnikov, ki jih reševalne ladje nikoli niso niti videle, kaj šele da bi jih našle in rešile. K delni umiritvi razmer med libijskimi obalami in jugom Italije je ob odpiranju drugih begunskih poti veliko prispevala tudi sama državljanska vojna, v katero se je po evropskem strmoglavljenju diktatorja Moamerja el Gadafija pogreznila povsem razsuta Libija, delno pa so nevarno plovbo prebežnikov v razpadajočih čolnih preprečile tudi evropske pomorske patrulje pred libijskimi obalami. Vseeno pa je kljub poskusom EU, da bi tudi post Gadafijevo Libijo (podobno kot Turčijo) razglasila za tretjo varno državo (kar je zaradi tamkajšnjih težav z imenovanjem vlade tako rekoč še nemogoče), po tej poti v prvih mesecih letošnjega leta v Italijo še vedno pribežalo nekaj manj kot deset tisoč ljudi. V primerjavi s še včerajšnjim navalom čez Egejsko morje je to sicer videti malo, vendar ni zanemarljivo.
In prav ta pot čez Sredozemlje zaradi zaprtja njene egejske oziroma balkanske različice za vse več beguncev znova postaja aktualna. Libija, ki vse od evropskega bombardiranja naprej tako rekoč ne obstaja več, pri tem resda ni več ključna država izvora (iz nje utegnejo zaradi pospešenega širjenja Islamske države kmalu začeli bežati kar sami Libijci), zato pa postaja znova vse bolj problematičen Maroko, deloma pa mu konkurirata celo Alžirija in Tunizija, kamor Sirci in Afganistanci lahko potujejo brez vizumov.
Oblegani Ceuta in Melilla
Opozorila poznavalcev, da utegnejo tihotapci po zaprtju balkanske poti zelo hitro reaktivirati svoje stare tihotapske povezave v zahodnem Sredozemlju, se po nekaterih podatkih že uresničujejo. Vlada v Madridu je ta konec tedna resno opozorila, da bo treba znova močno okrepiti nadzor nad tihotapci. »Ko se zaprejo ena vrata, ti že iščejo druga,« je v intervjuju za nacionalno televizijo RTVE dejal notranji minister Fernández Díaz.
V obeh španskih eksklavah na severu Maroka, tako v Ceuti kot v Melilli, se namreč že krepi pritisk beguncev, med njimi je tudi vse več Sircev. Če so nekoč na obe s šest metrov visoko žičnato ograjo obdani eksklavi pritiskali predvsem migranti iz podsaharske Afrike, sirskih prosilcev za azil pa je bilo še leta 2013 le 250, se številke že vzpenjajo na nekaj tisoč, za povrh pa v Maroku na pot čez gibraltarsko ožino po nekaterih ocenah čaka približno 50.000 temnopoltih Afričanov, ki jim veslanje čez morje preprečuje zgolj maroška mornarica, ki jih vsakič sproti vrača nazaj na obale.
V maroških rokah
Če se torej tihotapci s hitrimi gumenjaki zaradi povečanega navala beguncev množično vrnejo v ta del severne Afrike, in če se maroške oblasti, ki imajo svoj Polisario in Zahodno Saharo, podobno kot ima Turčija Kurde, odločijo Evropo po turškem zgledu malo izsiljevati, zadeve hitro lahko postanejo katastrofalne. Maroko namreč že vse od devetdesetih let igra nekakšno vlogo evropskega čuvaja, šest milijard evrov in vse druge ugodnosti, ki si jih je skupaj s »približevanjem« EU in evropskim gledanjem skozi prste na račun spuščanja beguncev na grške otoke priigrala Turčija, pa so mamljiva priložnost. Evropa se je namreč s Turčijo spustila v nevarno igro. Če si Maroko premisli (in na severu Afrike ni edini), lahko stara celina takoj dobi novo begunsko krizo, ki bi Iberski polotok čez noč spremenila v drugo Grčijo.
