Jezni vzhodnonemški moški

Kaj se dogaja z nekdanjo Vzhodno Nemčijo? Zakaj so tamkajšnji prebivalci tako dovzetni za nacionalistične ideje?

Objavljeno
27. september 2017 21.16
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Berlin – Tiste, ki na vzhodu zganjajo vik in krik zaradi uspehov nacionalistov, vladna pooblaščenka za vzhodno Nemčijo spominja na 15 odstotkov za AfD na ­deželnih volitvah v ­Baden-Württembergu. In res je zgodovinski begunski val spravil na barikade tudi številne zahodnonemške volivce, a je na nekdanjem komunističnem vzhodu njihov delež vendarle veliko večji. Kaj se torej dogaja z nekdanjo Vzhodno Nemčijo?

Na Saškem je Alternativa za Nemčijo (AfD) s 27 odstotki glasov najmočnejša politična sila, čeprav bo krščanskodemokratski premier Stanislaw Tillich vsaj do prihodnjih deželnih volitev ostal v veličastni vladni palači ob reki Labi. Celo kritična socialdemokratska pooblaščenka Iris Gleicke je ocenila za »grozne« 22,7 odstotka za AfD v njeni Turingiji, skrajni nacionalisti pa so pridobili okrog 20 odstotkov tudi v drugih vzhodnih deželah: Brandenburg, Saška - Anhalt in Mecklenburg - Predpomorjansko. V nekaterih predelih Saške je za skrajne nacionaliste glasoval kar vsak drugi volivec.

Le Berlin v državnem povprečju

Od novih nemških zveznih dežel le Berlin, ki je med hladno vojno le polovično pripadal Nemški demokratični republiki, ostaja v državnem povprečju okrog 12 odstotkov za AfD. V drugih deželah nekdanje NDR so skrajni nacionalisti, ki jih voditelj SPD Sigmar Gabriel primerja s Hitlerjevimi nacisti, v povprečju dobili skoraj 22 odstotkov glasov, kar je velikanski porast celo v primerjavi z Baden-Württembergom, kjer je AfD v nedeljo dobila 3 odstotke manj kot na lanskih ­deželnih volitvah.

Res je tudi 12,2 odstotka za skrajne nacionaliste zelo veliko za deželo z dobro razvito industrijo in nizko brezposelnostjo, a je v bogatih in manj bogatih zahodnonemških deželah uspeh AfD predvsem odgovor na begunske ekscese, v vzhodnih deželah pa je v ozadju videti nekaj več. Z namigom na »jezne belopolte moške« ameriškega predsednika Donalda Trumpa volivce AfD že opisujejo kot jezne vzhodnonemške moške. 

Vzpon AfD v vzhodnonemških deželah je nekaj posebnega že zato, ker množice demonstrirajo in protestno glasujejo proti tujcem, ki jih tam skorajda ni. Zato je še bolj pretresljiv 26-odstotni delež vzhodnonemških moških za AfD, kar je več kot dvakrat več od celotnega vzhodnonemškega povprečja in dvakrat več od zahodnih moških. Za razumevanje tega fenomena je treba pogledati v čase po propadu komunističnega bloka in združitvi Nemčije.

Danes so nekateri vzhodnonemški predeli razvitejši in bogatejši od zahodnih, a so »cvetoče pokrajine«, ki jih je vzhodnim Nemcem obljubil kancler Združitve Helmut Kohl, dolgo bile le v brstičih. V tem času so se iz novih vzhodnih dežel s trebuhom za kruhom množično izseljevale predvsem mlade ženske, moški pa so ostajali doma čedalje bolj osamljeni in zagrenjeni. Leta 2007 so navajali, da celo v polarnih območjih Švedske in Finske ni takšnega nesorazmerja med spoloma kot na nemškem vzhodu.

»Upor brez razloga«

»Poraženci združitve« so ostali brez polne zaposlitve in žena, kar je uničevalna kombinacija, ki se zdaj paradoksalno ponavlja pri številnih novih migrantih, čeprav v večini na zahodu države. Na vzhod se zdaj počasi vračajo ženske in moški, a psihološke rane in frustracije ostajajo. Po prepričanju sociologov »jezne vzhodnonemške moške« še posebej razburja vsestranska pomoč migrantom, ki je po lastnem prepričanju oni niso dobili.

Nemški vzhod je bil zibelka nacionalistov že pred zadnjim begunskim valom. V saškem Dresdnu in drugod so »domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda« demonstrirali že prej. Pegida in njene različice si z AfD delijo tudi velik del občudovalcev Rusije predsednika Vladimirja Putina, poleg ruskih so na tedanjih množičnih demonstracijah v Dresdnu in drugje vihrale tudi tako imenovane Wirmerjeve zastave (oblikoval jo je eden od organizatorjev upora proti Adolfu Hitlerju iz leta 1944).

Nekoč liberalni simbol skrajni nacionalisti po prepričanju poznavalcev zlorabljajo za svoj simbol proti tujcem, saj z zastavo nemškega rajha ne smejo mahati. Vidni nemški zgodovinar Heinrich August Winkler današnje nosilce teh zastav primerja z nemškimi nacionalisti iz časov weimarske republike, ki so z upiranjem demokratični, a šibki vladi, pomagali k nacističnemu prevzemu oblasti.

Saškemu epicentru Pegide, AfD in drugih nacionalističnih gibanj zgodovinarji pripisujejo še starejše razloge za »upor brez razloga«, saj Saška konec koncev velja za najuspešnejšo vzhodnonemško deželo, Dresden in Leipzig pa za cvetoči velemesti. Za takšno velja zlasti Leipzig, ki ga novi nacionalistični upori manj prizadevajo kot prestolnico Dresden. Ta je namreč za mnoge nezadovoljneže tudi svobodna dežela Saška iz druge polovice 19. stoletja in začetka 20., ko je veljala za enega od motorjev nemške industrializacije.

Medtem ko so Američani in druge zahodne zasedbene sile dovolili Zahodni Nemčiji nesluten razvoj, so sovjetski okupatorji Saški po drugi svetovni vojni odvzeli stroje in tovarne, ne da bi poskrbeli za denacifikacijo, ki se je po šestdesetih letih minulega stoletja začela v Zahodni Nemčiji. V sovjetskem bloku so bili že tedaj za vse težave in nacistične grozote krivi »drugi«, zlasti Zahod, ki se je tedaj že navajal na tujce iz množičnega gastarbajterskega vala.

Nemški vzhod ni bil deležen nobene od lekcij, ki so povzdignile Zahodno Nemčijo med najuspešnejše države Evrope in sveta, in jih je prejel premalo tudi po združitvi. Po izbruhu begunske krize nemški poraženci združitve in globalizacije vidijo svoj trenutek, cena, ki jo plačuje vsa država, pa je vzpon AfD.