Tiskane izdaje
Bruselj – S slovesom Joséja Manuela Barrosa in prihodom Jean-Clauda Junckerja na čelo evropske komisije se v evropski politiki začenja novo obdobje, v katerem naj bi se znebili veliko navlake, ki se je nabrala v zadnjih letih in povzročala težave EU kot celoti.
Čeprav Barrosa ob odhodu ni nihče iskreno slavil, je bilo v njegovih dveh mandatih kar nekaj sprememb. Zaživeti je morala nova EU, v kateri je kar 28 članic. Na področju energetike je začela nastajati skupna evropska ureditev, zasnovani so bili kar ambiciozni podnebni cilji. Največji izziv je bila bitka s krizo, ko je bila Unija na robu prepada. Nastal je nov sistem gospodarskega upravljanja, ki naj bi z bolj učinkovitim nadzorom nad članicami preprečil izbruhe novih kriz. Postavljeni so bili temelji bančne unije, ki velja za največji integracijski korak po uvedbi evra.
Na področju bitke s posledicami krize vrsta izzivov ostaja enakih. Stopnja brezposelnosti (mladih) v kriznih državah ostaja na visoki ravni, evropsko gospodarstvo stagnira, stroga proračunska pravila so za politike v kriznih državah kot kamen okoli vratu. Odhajajoča komisija si je tik pred slovesom po pilatovsko umila roke in ni hotela zavrniti nobenega od proračunov članic, češ da v kratkem času za analizo v njih ni odkrila posebno resnih kršitev. A nova komisija bo v prihodnjih tednih morala pripraviti podrobno analizo javnih financ članic.
Ker je zanje pristojen novi komisar Pierre Moscovici, ki je kot francoski finančni minister spodkopaval proračunska pravila, bo ravnanje Bruslja pod posebnim drobnogledom. Juncker poskuša presekati gordijski vozel neskončnih razprav o pretiranih varčevalnih zahtevah z rešitvijo, po kateri bi morali upoštevati dopuščeno prožnost v tolmačenju pravil. Sicer njihovo mehčanje ali odprava sploh ni na mizi, saj so za severni blok z Nemčijo na čelu zdrave javne finance in strukturne reforme temelj za trdno gospodarsko rast in pritegnitev naložb.
Denar za investicije
Juncker je že julija pred izvolitvijo za predsednika komisije v evropskem parlamentu napovedal, da bo pripravil investicijski sveženj v višini 300 milijard evrov za zagon gospodarske rasti in odpiranje delovnih mest. Neznano ostaja, kako bi se program lahko financiral. Kot ena od rešitev se omenja povečanje kapitala Evropske investicijske banke (EIB). Tako bi se pri uporabi finančnega vzvoda in deleža, ki bi ga prispevalo gospodarstvo, kolač lahko »raztegnil« do ciljnega zneska. Eno od vprašanj je, ali je EIB pripravljena začeti bolj tvegane projekte v kriznih članicah.
Ob želji po zmanjšanju birokracije in bolj učinkovitem delu komisije naj bi se Junckerjeva komisarska ekipa osredotočila na ključne projekte. Juncker velik pomen pripisuje digitalnemu gospodarstvu kot področju prihodnosti, kjer EU caplja za tekmeci, saj med desetimi največjimi internetnimi in telekomunikacijskimi podjetji ni nobenega s stare celine. Tudi bolj svobodna trgovina je med prednostnimi nalogami. Težave lahko pričakuje pri prostotrgovinskem sporazumu z ZDA, ki ga kritiki (tudi s polresnicami) prikazujejo kot nekakšen bavbav.
Notranji in zunanji izzivi
Velik izziv bo usoda Britanije. Nazadnje je zahteva Bruslja, da v London v skladu s pravili do 1. decembra vplača dodatnih 2,1 milijarde evrov v proračun EU, še zaostrila položaj. Cameron izziva z novimi predlogi za omejevanje priseljevanja iz drugih članic EU, s čimer bi prekršil eno od štirih temeljnih svoboščin, ki veljajo za nedotakljive. Čeprav se je Cameron spomladi odločno postavil po robu Junckerju, mu Luksemburžan ponuja oljčno vejico. Reformna naravnanost nove komisije bi morala že tako biti pogodu željam Downing Streeta 10.
Na zunanjepolitičnem področju so ambicije Bruslja po izkušnji z visoko predstavnico Catherine Ashton zmerne. Taktirka ostaja v rokah vodij diplomacij v vodilnih članicah. Krepi se sicer zavedanje, da v dinamičnem svetu 21. stoletja in sprememb v težišču moči EU lahko uveljavlja svoje interese samo z enotnim nastopom, a čas za preobrat očitno še ni zrel. Vsaj prva faza bo v znamenju novega urejanja odnosov z Rusijo, ki je začela voditi agresivno politiko, anektirala del sosednje države (Krim) in poskuša pokazati Zahodu, da je pripravljena braniti interese v sosedstvu z vojaško silo.
