Tiskane izdaje
Vprašanje identitete je v srži današnje politike, živimo v času, ko nam številni politiki dopovedujejo, da demokracija vključuje pravico do čistosti nacionalne identitete. Zanimivo vprašanje je torej, kako države na različnih koncih sveta države pojmujejo nacionalno identiteto.
Množične migracije povsod po svetu – v preteklih letih so svoje domove in države zapustili milijoni ljudi, predstavljajo 3,3 odstotke celotne svetovne populacije – in prihod beguncev in priseljencev v Evropo, so spremenili percepcije ljudi. Priseljevanje je vsepovsod postalo ena glavnih političnih tem, poslušamo protipriseljensko govorico in gledamo skrajno desno politiko, še posebej v letu volitev v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem. Javnomnenjske institucije, ki merijo občutenje Evropejcev, ugotavljajo, da prebivalci kontinenta begunski val večinoma povezujejo z več terorizma in manj delovnimi mesti. Nič več ni pomembna stvarnost, pomembne so samo še percepcije.
Kdo je »pravi« Evropejec
V času, ko je identitetna politika stopila v ospredje, je tu vprašanje, kako različne javnosti dojemajo nacionalno identiteto; namreč, s čim je povezana; s krajem rojstva? z jezikom? Etnično, lingvistično in kulturno ozadje priseljencev sproža vse bolj žgoče razprave o odprtih mejah, nacionalni identiteti in čedalje večji kulturni različnosti. In vemo, do tega zadnjega so evropske javnosti bistveno bolj skeptične kot ameriško javno mnenje.
Kot ugotavljala raziskava institucije Pew, je nacionalna identiteta za relativno redke povezana z rojstnim krajem. Slednje predvsem velja za številne Evropejce: v prvi vrsti za Madžare, Grke, Poljake, Italijane, pa tudi za Japonce, zelo drugačne so percepcije Američanov, Kanadčanov in Avstralcev. Za anglosaške nacije je namreč za nacionalno identiteto bistveno bolj pomemben jezik kot kraj rojstva.
V razpravah o tem, kaj pomeni biti »pravi« Američan, »pravi« Nemec itd., je pogostoma v ospredju podatek, kje se je kdo rodil. Toda v nasprotju z ustaljenim prepričanjem je omenjena raziskava, ki je o mnenju povprašala približno 15.000 ljudi, pokazala, da je kraj rojstva relativno pomemben samo za 13 odstotkov Avstralcev, 21 odstotkov Kanadčanov in 32 odstotkov Američanov. Za dojemanje tega, kaj pomeni nacionalna pripadnost, pa je rojstni kraj v povprečju zelo pomemben za 33 odstotkov Evropejcev. Obstajajo nekatere izjeme: za več kot polovico Madžarov in natanko polovico Grkov in Japoncev je kraj rojstva zelo pomemben. Drugi, na primer Nemci in Švedi, ne povezujejo nacionalne identitete z državo rojstva, to velja samo za 13 odstotkov Nemcev in zanemarljivih osem odstotkov Švedov.
Tovrstna odprtost pa ne pomeni, da tujerodnim prebivalcem, ki jih dojemajo kot »ene od njih«, ne postavljajo določenih pogojev. Večina vprašanih v anketi je pri tem postavila na prvo mesto znanje prevladujočega jezika, o tem velja široko strinjanje povsod. Jezik je v jedru nacionalne identitete, povprečno vzeto, za 77 odstotkov Evropejcev, 70 odstotkov Američanov in Japoncev, skoraj enak odstotek Avstralcev in pičli dve tretjini Kanadčanov. Približno polovica vprašanih pripisuje velik pomen tudi dejstvu, ali prišleki delijo njihove nacionalne tradicije in običaje, to v povprečju velja za polovico Evropejcev in Avstralcev in malce manj za Američane. Raziskava je vzela pod drobnogled tudi povezavo med nacionalno identiteto in versko pripadnostjo. Krščanstvo je v tej zvezi pomembno za tretjino Američanov ter na primer za več kot polovico Grkov in komaj kakega Šveda.
Med državami, vključenimi v raziskavo, obstajajo velike razlike o razumevanju nacionalne identitete med mladimi in starejšimi generacijami. Onstran Atlantika starejši od 50. leta bistveno bolj kot mladi med 18. do 30. letom, povezujejo identiteto z krajem rojstva. Na Japonskem je omenjena generacijska razlika še izrazitejša, ta tred je viden, čeprav manj opazen, tudi drugod. Generacijska razhajanja so še bolj poudarjena pri vprašanju pomena nacionalnih tradicij in navad.
Razprava o identiteti je v številnih državah precej strankarsko obarvana: republikanci imajo mnogo trša stališča o tem, kdaj kdo postane pravi Američan, kakor demokrati. V Evropi je kultura pomemben del nacionalne identitete za tiste, ki favorizirajo britansko stranko Ukip, francosko Nacionalni fronto, italijansko Severno ligo, Alternativo za Nemčijo, nizozemsko svobodnjaško stranko in Švedske demokrate.
Kdo podpira prepoved priseljevanja muslimanov
Med članicami Evropske unije prepoved priseljevanja iz večinsko muslimanskih držav najbolj izrazito podpirajo Poljaki, najmanj pa Španci, je pokazala javnomnenjska raziskava, ki sta jo lani, še pred ukrepi ameriškega predsednika Donalda Trumpa o priseljevanju, izvedli ameriška raziskovalna institucija Pew in britanski Chatham House. Vključevala je vzorec več kot 10.000 ljudi.
Značilen je podatek iz raziskave, da je muslimanom najbolj nenaklonjena ravno Poljska, ki ima enega najnižjih odstotkov muslimanskega prebivastva, namreč 0,3 odstotka; med deseterico držav, vključenih v raziskalni projekt, jih ima manj samo Madžarska. Enainsedemdeset odstotkov Poljakov bi prepovedalo priseljevanje muslimanov, podobnega mnenja je tudi velika večina Avstrijcev, Belgijcev, Madžarov in Francozov, pa tudi več kot polovica Grkov in približno 50 odstotkov Nemcev. S prepovedjo se večinsko ne strinjajo Španci, omejitev jih podpira 41 odstotkov, medtem ko je na primer italijansko javno mnenje o tem vprašanju povsem razdeljeno.
Saša Vidmajer
