Tiskane izdaje
Ljubljana – Emre Kizilkaya, koordinator digitalnih vsebin pri dnevniku Hürriyet, sodi med novinarje, ki jih ni strah govoriti. Ko so vojaki med julijskim državnim udarom vdrli v zgradbo, je gledalcem prek Facebooka v živo predvajal, kaj se dogaja. Tudi zdaj noče molčati, čeprav je njegova domovina medtem postala svetovna prvakinja po številu zaprtih novinarjev.
Novinarski kolegi pravijo, da je zelo težko stopiti v stik s turškimi novinarji, ki bi si upali govoriti o razmerah v državi. Vi očitno sodite med izjeme.
Sem eden tistih, ki se ne bojijo. Drznem si govoriti. Seveda imajo kolegi upravičene razloge, da jih je strah, več kot 140 novinarjev je trenutno v zaporu, ampak v družbi se vedno najde kdo, ki želi govoriti, med islamisti in sekularisti, med levimi in desnimi. Če bomo molčali, bo še slabše. Turški pesnik Nazim Hikmet v eni od svojih pesmi pravi: Kaj bo razsvetlilo temo, če jaz ne bom zagorel? Nekateri se moramo žrtvovati, moramo spregovoriti.
Kako v Turčiji gledate na odnos drugih držav do Turčije? Vaš kolega Erol Önderoglu, ki je tudi sam nekaj mesecev preživel v zaporu, novinarje iz drugih držav denimo sprašuje: »Kako dojemate našo 'žrtev'?«
Turčija gosti tri milijone beguncev in to počne brez posebne podpore mednarodne skupnosti. Sirski otroci, denimo, brezplačno hodijo v šolo, Sirijci zdravniško pomoč dobijo brezplačno. Če grem jaz v bolnišnico, moram plačati. To financira turški narod, davkoplačevalci. Samo en odstotek porabljenega denarja je prispevala mednarodna skupnost. EU je ponudila 3 milijarde dolarjev, a ta denar nikoli ni prišel do nas.
Mnogi Turki se zato jezijo na vlado. Ne podpirajo njenih spopadov s sirskim režimom, niti tega, da je v Turčiji toliko Sirijcev. Ne razumejo, zakaj je sirski režim nenadoma sovražnik. V preteklosti sta sirski in turški predsednik skupaj letovala v istem letovišču. Menijo, da se je Erdogan ujel v past; da so bili Turki potegnjeni v godljo, da bi prišlo do kaosa v regiji. V vsem tem vidijo teorijo zarote.
Tudi v pomoči beguncem?
Ne, pomoč je pri nas tradicija. Gostoljubje je del naše kulture. Prerok Mohamed je moral zbežati iz Meke v Medino, kjer so ga toplo sprejeli, zato so Turki gostoljubni do beguncev. Pri nas, recimo, nobena politična stranka ne uporablja antisirske retorike in politike. Si predstavljate? V Turčiji imamo tri milijone beguncev, pa nihče ne govori zoper njih, ni stranke, ki bi zagovarjala njihov izgon.
Omenjali ste, kaj menijo Turki. Kaj pa vi mislite?
V svojih besedilih sem nasprotoval turški vojaški politiki do Sirije; verjel sem, da so tudi drugi načini, ne le militantni. Ni treba, da smo veliki prijatelji, mislim, da je bilo prijateljevanje z Asadom napaka, nasprotoval sem tudi sprostitvi vizumskega režima, saj ta spodkopava prizadevanja za vstop v šengensko območje. Ne moreš imeti obojega. Potem so nenadoma postali naši sovražniki in tudi to je narobe. Mislim, da ne bi smeli biti ne zavezniki, ne sovražniki, ampak da bi morali imeti normalen odnos med dvema sosednjima državama.
Kakšne bodo posledice Gulenovega ravnanja? Po julijskem državnem udaru je bilo zaprtih mnogo ljudi. Zdaj se govori, da ga bo Trump izročil Turčiji.
Ne verjamem, da se bo to zgodilo. Res je Trumpov svetovalec na dan volitev v kolumni zapisal, da bi to bilo treba storiti, ampak izvršna veja oblasti je v Ameriki ločena od sodne. Naj dodam, da tudi sam menim, da gre za teroristično organizacijo, saj so Gulenovci uporabili orožje zoper civiliste.
Z državnim udarom so torej postali teroristi?
Terorizem lahko definiramo kot uporabo nasilja za politične cilje. Gulenovci so s silo želeli prekucniti demokratično izvoljeno oblast. Menim, da so s tem postali teroristična organizacija, ampak vlada jih je kot tako označila že prej. Vsi postopki, ki so jih izpeljali takoj po udaru, so bili v mojih očeh upravičeni. Recimo, da bi v Ljubljani s tanki pobili desetine ljudi in da bi helikopterji in letala F16 bombardirala parlament, vse to pa bi zakuhal islamski klerik, ki živi v Ameriki.
Oziroma katoliški duhovnik.
Ja, katoliški duhovnik, ki živi v Vatikanu. Pri vas je res malo muslimanov.
Skratka, normalno je, da po državnem udaru zapreš osebe, ki so ga podprli ali celo financirali, če imaš za to materialne dokaze. Teh ljudi je veliko, Gulen je imel na tisoče sledilcev. Toda potem se je klika znotraj vlade domislila, da bi lahko opravili z vsemi nasprotniki. Nobenega razloga ni bilo, da so denimo vdrli v dnevnik Cumhuriyet, ki je tradicionalno sekularen časopis. Ali da so zaprli našega šefa, ki je predsednik nacionalnega komiteja mednarodne novinarske organizacije IPI. Vsak v Turčiji lahko pove, da Kadri Gürsel ni terorist; sovraži guleniste, ne podpira kurdske delavske stranke, ti so ga enkrat celo ugrabili, zato ljudje ne verjamejo, da vlada zapira teroriste. S temi sramotnimi dejanji dejansko škodi sebi.
Tuji opazovalci svarijo, da bo zaradi Gulenovih dejanj Erdogan postal še večji avtokrat in Tučija bolj islamistična država.
Mislim, da Turčija ne bo postala bolj islamistična. Naša interpretacija islama je drugačna od tiste v arabskih državah in Iranu. Erdoganova avtokracija pa je resna nevarnost za našo družbo. V zgodovini se je to že dogajalo; številni, ki so v zadnjih dvestotih letih v Turčiji dobili moč, so začeli zatirati svobodo in gibanja za enakost. Ampak nisem pesimist, ravno danes (v torek, op. p.) je vlada popustila pritiskom ljudstva, ki je teden dni protestiralo proti sprejemu zakona o porokah z žrtvami spolnih zlorab. To kaže, da so demokratični instinkti ljudstva še vedno živi, in tudi, da je vladi je mar zanje. Problem je, da ljudstvo ni protestiralo ob masovnih aretacijah novinarjev.
Zakaj ne?
Ker javnost ne mara novinarjev. Zadnjih trideset let so delali številne napake in zato so izgubili njeno zaupanje. Javnost ima pravico, da je jezna. Novinarji si morajo najprej povrniti njeno zaupanje.
