Tiskane izdaje
London − Razprava o prihodnosti članstva Velike Britanije v EU se je po dinamičnem koncu tedna preselila v britanski parlament, kjer je David Cameron predstavil podrobnosti dogovora, ki ga je prejšnji teden sklenil v Bruslju, v upanju, da bo čim več poslancev njegove stranke med referendumsko kampanjo podprlo obstanek države v osemidvajseterici.
Cameronov nasprotnik v parlamentu tokrat ni bila opozicija, ki tako rekoč enotno podpira obstanek države v EU, pač pa člani konservativne stranke, ki so se glede vprašanja brexita razdelili na dva tabora ne povsem jasnih velikosti. Tri dni zatem, ko se je premier iz Bruslja vrnil z dogovorom, za katerega trdi, da Britaniji podeljuje »posebni status v Uniji«, ni bilo jasno, koliko torijcev, nezadovoljnih z rezultatom pogajanj, namerava podpreti izstop države iz EU in koliko jih namerava stati za Cameronom in zagovarjati obstanek v osemidvajseterici kot najbolj varno izbiro.
Težak položaj
Pred začetkom razprave je vsaj 104 od 330 konservativnih članov spodnjega doma parlamenta potrdilo, da bodo na referendumu čez štiri mesece glasovali za brexit. Toda novinarji so opozarjali, da ta številka še ni dokončna. Po najbolj negativnih ocenah bi se lahko premieru v prihodnjih dneh uprla polovica vseh njegovih poslancev, kar bi vlado postavilo v izjemno težak položaj.
Še bolj kot razdor med poslanci je opazen razdor v vrhu Cameronove stranke. Brexit je do sedaj podprlo šest ministrov, med njimi tudi pravosodni Michael Gove, eden od bolj sposobnih članov premierove ekipe. Največji šok je prišel v nedeljo, ko se je upornikom pridružil londonski župan Boris Johnson, po javnomnenjskih raziskavah eden najbolj priljubljenih konservativnih obrazov, ki se je dolgo omenjal kot Cameronov potencialen naslednik. Verjetnost brexita se je tako rekoč čez noč povečala. Političnemu in medijskemu odziv je sledila še reakcija finančnih trgov; vrednost britanskega funta je strmoglavila. Analitiki so si bili enotni, da gre za »Borisov učinek«.
Argumenti proti
Johnson in Gove, oba nadarjena politika, bosta po mnenju Financial Timesa in Spectatorja zapolnila »intelektualno« praznino znotraj njihovega tabora, argumentom za izstop države iz EU pa dala večjo legitimnost. Gove je po mnenju otoških komentatorjev do sedaj podal eno najbolj tehtnih obrazložitev, zakaj bi morala Britanija izstopiti iz EU. Pravosodni minister meni, da je Unija klonila na različnih frontah in pokazala, da ni sposobna reševati problemov, ki jih prinaša sodobnost. Njegov ključni argument je, da jo je prehitel čas.
Njegov somišljenik na drugi strani izpostavlja predvsem problem suverenosti in demokratičnega nadzora. Johnson referendum 23. junija vidi kot priložnost, kakršne britanski volivci v svojem življenju ne bodo več dočakali. Unijo opisuje kot političen projekt, »za katerega obstaja velika verjetnost, da uide izpod ustreznega demokratičnega nadzora«. Hkrati zatrjuje, da so strahovi povezani z možnostjo izstopa iz EU pretirani.
Drugi referendum
Evropska unija, kot je župan zapisal v svoji kolumni v Daily Telegraphu, posluša le takrat, ko ji volivci rečejo »ne«. »Čas je, da zgradimo nov odnos, v katerem bomo neodvisni od večine supranacionalnih elementov.« Njegove besede so mnogi intepretirali kot sugestijo, da bi lahko Britanija v primeru odločnega »ne« v Bruslju še enkrat poskusila svojo srečo in izpogajala boljši dogovor, temu pa bi sledil nov referendum o članstvu.
Na Downing Streetu 10 so možnost takšnega scenarija kategorično zavrnili. Rezultat referenduma bo dokončen, zatrjujejo. V primeru, da Britanci podprejo izstop države iz EU, bo premier, predvidoma na naslednjem vrhu Unije, sprožil postopke za izstop države iz EU, kot jih določa 50. člen lizbonske pogodbe.
