Kako je car Nikolaj prečkal kitajski most

Ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu so med njegovim obiskom v Srbiji danes priredili vojaško parado, ki so jo posvetili osvoboditvi Beograda, tri dni pred njegovim prihodom pa so v parku nasproti skupščine postavili spomenik carju Nikolaju II. Romanovu.

Nihče ni pričakoval, da bodo tukaj postavili spomenik vojaku Rdeče armade, vendar pa je več kot osem metrov visok in več kot 40 ton težak car, ki so ga ubili boljševiki, očitno sredstvo srbskega ohranjanja ravnovesja med Evropo in ne-Evropo, čeprav se vodstvo v Beogradu trenutno nagiba k članstvu v Evropski uniji. Zanimivo je tudi pojasnilo srbske strani, češ da se želi s spomenikom, ki je sicer darilo Ruske federacije, carju Nikolaju oddolžiti za vse, kar je storil za to državo: konkretno je bila to grožnja Franciji in Angliji davnega leta 1915, ko se je srbska vojska umaknila v Albanijo. Rusija je namreč zagrozila, da bo izstopila iz vojne, če ne bodo srbskim vojakom poslali na pomoč zavezniških ladij. Če beremo med vrsticami, je torej Moskva tudi tukaj vložila svoj denar v srbsko predanost »posebnim odnosom« z Rusijo.

Putin je v Beogradu ostal nekaj ur, nato pa je odpotoval v Milano, kjer so se na desetem Sestanku Azije in Evrope (ASEM) že zbrali voditelji 53 držav. In čeprav bodo tam v središču pozornosti druge teme, povezane z Rusijo in njenim predsednikom, bo imel Putin v dejstvu, da je prišel iz tako rusofilskega Beograda, še en dokaz, da ima njegova država v svojem interesnem območju še vedno pomemben del Evrope.

Veliki projekti velikih sil

Putin se bo v Milanu sestal tudi s kitajskim predsednikom vlade Li Keqiangom, ki pa je tja pripotoval prav iz Moskve, kjer so ruski in kitajski partnerji znova podpisali 38 novih sporazumov, vključno s sporazumi o valutni izmenjavi v znesku 150 milijard juanov (25 milijard dolarjev), o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, koordinaciji satelitske navigacije in sodelovanju pri gradnji super hitrih vlakov. Ker bo Li Keqiang že decembra pripotoval v Beograd na srečanje s 16 predsedniki vlad Osrednje in Vzhodne Evrope in ker bodo ob tej priložnosti slovesno odprli tako imenovani »kitajski most« med Zemunom in Borčo (ki ga je Kitajska zgradila prek Donave in zanj dala blizu 150 milijonov evrov posojila), se je za hip zazdelo, da se prav tukaj, torej v Srbiji, srečujejo veliki politično-investicijski projekti dveh sil, ki sta sicer tudi sami v nekakšni vrsti protizahodnega partnerstva.

Lahko bi pomislili, da se je Srbija v takšni družbi finančno razcvetela, kajti, če je car Nikolaj II. prečkal kitajski most, da bi lahko v prihodnje s svojim bronastim pogledom nadzoroval srbski parlament, to verjetno pomeni, da sta obe veliki sili tukaj postavili temelje svoje strateške prisotnosti na evropskih tleh in da sta za to obe plačali dostojno ceno.

A v resnici ni tako. Srbija je po svoje dolžnica Rusije in Kitajske, ki kot edini stalni predstavnici varnostnega sveta ZN nista priznali Kosova in ki bosta še nekaj časa grozili z vetom pri vsakem poskusu Prištine, da bi dobila mesto v Svetovni organizaciji. Ker pa je kosovsko vprašanje še vedno odprta rana sredi Evropske unije, je Srbija tako za Moskvo kot za Peking predvsem poligon strateškega zavzemanja položajev na točki, ki bi utegnila postati opazovalnica bodočih trendov in različnih vplivov, ki se prepletajo prav na njenem ozemlju.

Vendar pa sta Rusija in Kitajska v Srbiji prisotni zaradi popolnoma različnih razlogov in skorajda bi lahko rekli, da je delovanje obeh velikih sil v tem kotu Balkana popolnoma nasprotno usmerjeno. Kitajska si namreč prizadeva za to, da bi z mostovi, železnico in energetskimi projekti sama sebi ustvarila infrastrukturo za vstop na trge EU, da bi prek srbskega ozemlja povezala svoje interese v Madžarski in v Grčiji ter Evropejcem pokazala, česa vsega je sposobna in kaj vse zna, s tem ko gradi kakovostne objekte v državi, ki jo sprejema z razprtimi rokami (v nasprotju od številnih članic EU, ki se izogibajo tovrstnim kitajskim projektom).

Po drugi strani pa poskuša Rusija Srbijo oddaljiti od EU. Čeprav v uradnih izjavah podpira Beograd pri njegovih prizadevanjih za pogajanja z Brusljem, pa vsa čustvena predanost tradicionalnemu bratstvu, ki je vladala že dolgo pred Putinovim prihodom v Beograd, vsi simboli zgodovinske enotnosti, kot je car Nikolaj II. v parku nasproti skupščine, in vsi pritiski Moskve, ki si prizadeva, da Srbija ne bi sprejela evropskih sankcij v zvezi z Ukrajino, pravzaprav načenjajo že tako majave temelje, na katerih so se nedavno končno začela srbsko-evropska pogajanja.

Raje na vojaško kot delovno parado

Če upoštevamo gola dejstva, pa srbsko-rusko bratstvo in srbsko-kitajsko partnerstvo nista kdove kako velikodušna. Od skupno 18 milijard evrov, kolikor jih je bilo v zadnjem desetletju vloženih v Srbijo, je iz Rusije prispelo le 650 milijonov evrov. Iz Kitajske pa celo samo okoli 20 milijonov evrov (vsa preostala sredstva, s katerimi so gradili most in obnavljali termoelektrarne, pa so zgolj posojila z nizkimi obrestnimi merami). Še pomembneje je to, da so od vseh ruskih naložb kar 500 milijonov evrov vložili v NIS (Naftno industrijo Srbije). Številni nasprotniki tega sporazuma opozarjajo, da je Srbija v zameno za podporo glede Kosova za majhen denar izgubila svojo energetsko samostojnost. Še ena past, pravijo, pa se skriva v zdaj spornem Južnem toku, katerega še najmanjši problem je vprašanje, ali bodo tudi zanj veljale evropske sankcije. »Celo če bi se že jutri razrešil spor v zvezi z Ukrajino med Rusijo in EU, ni niti najmanjše možnosti, da bi plinovod zgradili v obljubljenem roku,« opozarja Mijat Lakičević v časopisu Peščanik in trdi, da je Putinu veliko ljubše priti v Srbijo na vojaško kot na delovno parado, saj mu ob tej priložnosti ni treba pojasnjevati, zakaj se gradnja plinovoda ni pomaknila niti za meter vse od lanskoletnega že tako zapoznelega začetka del (ki bi morala biti končana do konca leta 2013) v vojvodinski vasi Šajkaš.

Ko gre za odprtost trga za srbsko blago, sta Rusija in Kitajska podobni lažnivki. Leta 2013 je, denimo, Srbija v Kitajsko izvozila za 9,2 milijona dolarjev blaga, hkrati pa je kupila za 1,6 milijarde dolarjev kitajskih izdelkov. V Rusijo je v tem istem letu izvozila za manj kot 500 milijonov evrov blaga, hkrati pa iz te države uvozila za 1,25 milijarde evrov izdelkov. In čeprav se nenehno govori o tem, da mora Srbija zavrniti evropske sankcije proti Moskvi, da bi zaščitila svoje ekonomske interese, gre pri zunanjetrgovinski izmenjavi za borih 6,8 odstotka, kolikor znaša delež ruskih kupcev v celotnega srbskem izvozu.

Kaj pa Niš?

Velika razlika med ruskimi in kitajskimi interesi v Srbiji je tudi v tem, da je prava partnerka Pekinga v resnici EU in ne Beograd. Kitajsko partijsko vodstvo je kaj kmalu ugotovilo, da bilo preveč ambiciozno podpihovati srbski odpor proti Evropi in ZDA, in to samo zato, da bi Zahodu pokazali, da nova svetovna ureditev povsod ne deluje tako, kot bi si to želeli v Washingtonu. Za Kitajsko je Srbija zanimiva kot poseben del evropskega mozaika in nič več kot točka zapletanja v širjenje Nata ali v nadaljnjo ekspanzijo EU.

V srbskih medijih – ki jih vse bolj očitno nadzoruje in ovira vladajoča stranka – se zelo malo govori o posebnem zanimanju Rusije za Niš. Med Moskvo in tem mestom, ki ima okoli 260.000 prebivalcev, uvajajo redne čarterske polete, na niškem letališču pa je Rusija odprla center za pomoč ob naravnih nesrečah. Tukaj nekje se morda skriva velik del odgovora na vprašanje, kaj pravzaprav zanima Putina, ki ga predsednik Toma Nikolić imenuje »brat«, svojo deželo pa mu ponuja kot »gubernijo«. Nedaleč od Niša leži Kosovo, tam pa deluje ameriško vojaško oporišče Bondstil.