Tiskane izdaje
Migracijska politika v novem mandatu evropske komisije po vsej verjetnosti ne bo več obravnavana v sklopu resorja za notranje zadeve, ampak se bo lahko uveljavila kot samostojno področje – večje po obsegu in prepoznavnosti.
Imenovanje samostojnega komisarja za migracije bi bil pomemben signal, da novo vodstvo izvršnega organa EU misli resno, ko govori o iskanju bolj uravnoteženega pristopa k reševanju problema, za katerega države osemindvajseterice v zadnjem mandatu niso našle učinkovite rešitve. Migracije so eno najbolj kompleksnih in spornih področij razvijanja evropskih politik, ki se dotika vrste resorjev. Za učinkovito izvajanje migracijske politike bo poleg kadrovskih rešitev nujno predvsem tesnejše sodelovanje med evropskimi institucijami.
Jasen mandat
Jean-Claude Juncker, novoizvoljeni predsednik evropske komisije, je minuli teden od nacionalnih vlad prejel sezname še zadnjih potencialnih kandidatov za evropske komisarje. Naslednja faza v procesu sestave komisarske ekipe bo delitev resorjev. V prihodnjih tednih bo jasno, ali bo v novem mandatu evropske komisije dovolj prostora za povsem ločen resor za migracije ali pa se bo Juncker raje odločil, da je problem bolje izpostaviti v portfelju komisarja za notranje zadeve.
Po navedbah strokovnjakov obstaja še tretja možnost: imenovanje komisarja brez listnice, ki bi lahko deloval na več področjih hkrati in si prizadeval doseči večjo stopnjo koherentnosti med različnimi elementi evropske komisije. Elizabeth Collett, vodja bruseljskega inštituta za migracije (MPIE), je izpostavila vse tri možnosti kot potencialno problematične, predvsem zaradi specifik vprašanja priseljevanja, ki ne zahtevajo le koordinacije znotraj komisije, ampak tudi med komisijo in svetom EU.
Uvedba samostojnega resorja za migracije bi lahko naletela na vrsto ovir, ki bi otežile uresničevanje reform na tem področju. Brez jasne opredelitve ključnih ciljev bi bilo lahko delo novega komisarja že na začetku obsojeno na neuspeh. EU bi se med drugim morala odločiti, ali je namen njene politike do priseljevanja zagotavljanje varnosti ali mobilnosti. Od tega bi moral biti odvisen njen pristop do problematike, je zapisala Collettova: če je prioriteta zagotavljanje varnosti, bi morala Unija obravnavati migracijo v sklopu zunanje, obmejne, azilne in vizumske politike; če je prioriteta mobilnost, bi poudarek moral biti na povezovanju zakonite migracije, integracije ter prostega pretoka ljudi.
Za uspešno implementacijo reform je poleg jasnega mandata potreben predvsem čas. Vprašanje je, ali ga ima EU dovolj. Sredozemske države, ki imajo največ težav z nezakonitimi priseljenci, so najglasnejše zagovornice reform na področju migracijske politike. Italija, ki letos predseduje svetu EU, je na vrh seznama prioritet za naslednjih šest mesecev uvrstila implementacijo skupnega evropskega azilnega sistema, o katerem med osemindvajseterico že velja splošno soglasje, in prizadevanje za več solidarnosti med državami EU, ko gre za vzdrževanje nacionalnih azilnih sistemov. Nova italijanska vlada pod vodstvom Mattea Renzija se zavzema tudi za okrepitev mejnega nadzora prek evropske agencije Frontex, ki skrbi za promocijo, koordinacijo in razvoj sistema upravljanja zunanjih meja Unije.
Italijanska mornarica je v prvi polovici letošnjega leta v sklopu reševalne akcije Mare Nostrum iz morja potegnila kakih 65.000 ljudi, ki so se v iskanju boljšega življenja odpravili na nevarno pot čez Sredozemlje. Po navedbah Philippa Farguesa, direktorja centra za migracijske politike v Firencah, je do konca leta pričakovati, da jih bodo pred smrtjo rešili vsaj še enkrat toliko. Skupno število nesrečnežev, ki bodo pot v obljubljeno Evropo končali v enem od italijanskih azilnih centrov, bo manj kot desetina ljudi, ki na letni ravni zakonito imigrirajo v EU. Po podatkih iz obdobja 2011–2012 jih največ prihaja iz evropskih držav, ki niso članice Unije. Sledijo jim priseljenci z afriške celine.
Politično vprašanje
Kako uspešna bo EU pri reševanju ene svojih največjih zadreg, ne bo odvisno samo od politične volje, temveč tudi od primernosti institucionalnega okolja, v katero bodo nove politike umeščene. Medtem ko Fargues in mnogi drugi strokovnjaki vidijo rešitev težav Unije v imenovanju novega komisarja, Collettova verjame, da bi bilo vredno razmisliti tudi o vzpostavitvi položaja posebnega koordinatorja za migracijo znotraj sveta EU.
