Kako se je začelo?

Kako, hudiča, se je torej vse začelo?

Prejšnji teden sem poskušal opisati vojno leta 1948, ki se je začela s streljanjem na judovski avtobus dan po resoluciji ZN o razdelitvi. Nekateri bralci oporekajo izbiri trenutka začetka vojne. Vztrajajo pri tem, da se je vojna začela 15. maja, dan po ustanovitvi države Izrael, ko so vojske sosednjih držav vstopile v deželo.

Temu sem bil že mnogokrat priča. V katerikoli resni razpravi o izraelsko-palestinskem konfliktu se pojavi vprašanje: »Kdaj se je začel?« Vsaka od strani ima svoj datum, ki dokazuje, da je konflikt začela druga stran.

Arabci so začeli, zatrjujejo sionisti. Konflikt se je začel z »invazijo« arabskih vojska. (»Invazija« v narekovajih, ker so vstopili na ozemlja, ki jih je ZN dodelil palestinski arabski državi, čeprav pa je bil že od začetka njihov izrecni namen zmleti judovsko državo.)

Začeli so Judje, zatrjujejo Arabci. Oni so začeli z izgonom arabskega prebivalstva, kar je pripeljalo do nakbe (»katastrofe«).

Arabci so začeli, odgovarjajo sionisti. Zakaj smo morali prisilno izgnati Arabce? Zato, ker so po resoluciji ZN 29. novembra 1947 streljali na naše vasi.

Judje so začeli, zabrusijo Arabci. Vse se je začelo s porazno resolucijo. ZN, sestavljeni večinoma iz zahodnih in komunističnih držav, so dali državo Judom, pa čeprav jim ni pripadala in vanjo tudi niso spadali.

Da, pravijo Judje, a v resnici se je začelo z belo knjigo, ki so jo maja 1939 priobčili Angleži. Ta je dejansko zaprla vrata Palestine za Jude, ravno v trenutku, ko so nacisti načrtovali holokavst.

Saj nismo imeli izbire, vskočijo Angleži. Leta 1936 so Arabci pričeli z uporom, v katerem je bilo po vsej deželi ubitih veliko Judov in naših vojakov.

Toda zakaj smo morali to storiti, vzkliknejo Arabci. Ker so po letu 1933, ko je v Nemčiji prevzel oblast Adolf Hitler, prihajale v Palestino množice nemških Judov. To smo morali zaustaviti, tudi z nasilnimi sredstvi, da bi preprečili, da Palestina postane judovska država.

Drži, zabrusijo Judje, vendar pa ste začeli s tem že veliko prej, leta 1929, ko ste po vsej deželi organizirali nemire in pobili veliko Judov.

Nismo imeli izbire, zatrdijo Arabci. Britanska uprava v Palestini je bila naklonjena sionistom in jim je dovoljevala, da so se naselili kjerkoli.

To je bila naša pravica, pravijo Judje, zagotovljena z mandatom, ki ga je dala Angležem Liga narodov.

Le kdo je dal Ligi narodov pravico, da komurkoli podeli mandat, vprašajo Arabci. Dežela pripada njihovim prebivalcem in skoraj vsi so bili Arabci. Tu se je vse začelo.

Toda Arabci so leta 1919 napadli Jude, kar je pomenilo, da so bili Angleži še kako potrebni.

Angleži niso imeli tukaj nobenega opravka, odgovorijo Arabci. Vsa zmešnjava se je začela leta 1917, ko so Angleži objavili Balfourjevo deklaracijo. Z njo so obljubili, da bodo vzpostavili judovsko »nacionalno domovino« v Palestini, ki je takrat pripadala muslimanskemu Otomanskemu cesarstvu.

Otomansko cesarstvo je umiralo, rečejo Judje. Sionistično gibanje, ki je bilo ustanovljeno leta 1896, je že prej priglasilo svojo pravico nad Palestino.

Toda ob enem je nastalo arabsko nacionalno gibanje, ki je imelo neoporečno pravico do Palestine in vseh arabskih dežel.

Bog je obljubil ...

Alah je odredil ...

In tako dalje.

Sam imam svojo teorijo o tem, kdaj in kako se je konflikt začel.

Leta 1904 je umrl Theodor Herzl, ustanovitelj sionističnega gibanja. Sam ni kaj preveč maral Palestine. Svoje ideološko poslanstvo je začel z idejo, da bi judovsko državo ustanovil v Patagoniji, na argentinskem ozemlju, ki je bilo nekaj časa pred tem »pacifirano«.

Herzl ni maral Turkov in Arabcev, vendar pa so ga dogodki prepričali, da Judje ne bodo šli nikamor drugam kakor v Palestino. V svoji knjigi Judovska država, bibliji sionizma, je izjavil, da bodo Judje v Palestini služili kot oporišče Zahodne civilizacije proti azijskim barbarom, se pravi, Arabcem.

Lahko bi zatrjeval, da se je v resnici konflikt začel prav tukaj, na začetku sionizma. Toda v mislih imam še bolj določen trenutek.

Nekaj let pred prvo svetovno vojno so se v Otomanskem cesarstvu začeli kazati znaki razpada. Gibanje za modernizacijo, ki so ga vodili mladi vojaški oficirji, je leta 1908 prevzelo oblast. Imenovali so se »mladi Turki«.

Tudi med nemirnim arabskim prebivalstvom so se pojavile revolucionarne skupine. Niso si še drznile govoriti o neodvisnosti, ampak so namesto tega predložile načrt za »decentralizacijo« Otomanskega cesarstva, kar bi prineslo njegovim narodom nekaj avtonomije.

Skupina arabskih članov turškega parlamenta, ki jo je vodil Rukhi al Halidi (član jeruzalemske družine, ki ima še danes vpliv v palestinskih zadevah), je prišla na sijajno idejo: zakaj ne bi stopili do sionistov in jim, v boju za omenjeni načrt, ponudili zavezništva proti Turkom.

Sionistični predstavniki v Jeruzalemu so ponudbo hitro predložili Maxu Nordauu, novem predsedniku sionistične organizacije. Nordau je nasledil Herzlov položaj po smrti ustanovitelja sionizma.

To je bil zgodovinski trenutek, eden tistih, ko zgodovina zadržuje dih. Odprlo se je popolnoma novo obzorje: zavezništvo med Arabci in Judi v skupnem osvobodilnem gibanju!

Nordau, znan nemško-judovski intelektualec, ni nameraval sprejeti ponudbe niti v sanjah. Po vsej verjetnosti jo je imel za noro. Turki so gospodarji v deželi, Palestino bi lahko dali Judom. Lahko bi jih podkupili. Arabci pa so brez moči in nam ne bi dali nič.

In tako je minil zgodovinski trenutek. Nordau je idejo omenil na sionističnem kongresu v Hamburgu, a ji ni nihče posvečal pozornosti.

Malo ljudi ve za ta dogodek. Opisan je v vplivni knjigi pokojnega Aharona (»Aharončik«) Koena.

Ta možnost je obstajala zgolj v teoriji. Zgodovino namreč tvorijo dejanski ljudje, katerih zavest oblikujejo dogodki njihovega časa. Za Evropejce na začetku 20. stoletja je bila ideja o takšnem zavezništvu z domorodci proti imperialni sili skoraj blazna.

Gledano za nazaj pa bi ta ideja lahko spremenila zgodovino. Rodili bi se v drugačen svet.

Jeseni 1947, ko mi je bilo 24 let, sem objavil knjižico s hebrejskim naslovom Vojna ali mir na semitskem območju.

Bila je skoraj dobesedno posnemanje idej dogodka z Nordauom, čeprav o tem takrat nisem nič vedel.

Začela se je z besedami:

»Ko so se naši sionistični očetje odločili, da v tej deželi postavijo »varen pristan«, so imeli na izbiro dve poti. V zahodni Aziji bi se lahko pojavili kot evropejski osvajalci, ki bi sebe videli kot mostišče »bele« rase, gospodarje »domorodcev«, kot so bili to španski konkvistadorji in anglosaški kolonisti v Ameriki. V svojem času so to počeli v tej deželi križarji. Druga pot pa je, da bi nase gledali kot na azijatsko ljudstvo, ki se vrača v domovino in ki se ima za dediča politične in kulturne tradicije semitske rase. Pripravljeni bi bili voditi ljudi semitskega območja v osvobodilno vojno proti evropskemu izkoriščanju.«

Z izjemo terminologije, ki je posledica tistega časa, se tudi danes, 70 let pozneje, podpišem pod vsako od teh besed.

Izraelsko-palestinski konflikt se je začel, ko je leta 1882 prišel v deželo prvi judovski kolonist, se pravi, še pred uradno ustanovitvijo sionističnega gibanja. Začel se je kot spopad med dvema velikima nacionalnima gibanjema, ki nista drugega prav nič poznala. Ta nevednost je bolj ali manj prisotna še danes.

Preteklosti se ne da spremeniti.

Toda mogoče se lahko iz nje kaj naučimo in izvlečemo določene zaključke.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.