Tiskane izdaje
Predsednik Frank-Walter Steinmeier, ki ne skriva nenaklonjenosti novim volitvam, že za začetek prihodnjega tedna na ponovne pogovore vabi krščanskodemokratsko prvakinjo Angelo Merkel, bavarskega premiera in voditelja krščanskosocialne CSU Horsta Seehoferja ter seveda predsednika SPD Martina Schulza, ki je nemški javnosti sporočil o popuščanju svoje stranke.
Schulz je takoj po razglasitvi najslabših volilnih rezultatov za SPD po letu 1949 naznanil umik v opozicijo, a socialdemokrati ob zapletih pri sestavljanju nove vlade spoznavajo, da ne bo nič z udobnim celjenjem ran.
Schulz je takoj po razglasitvi najslabših volilnih rezultatov za SPD po letu 1949 naznanil umik v opozicijo, a socialdemokrati ob zapletih pri sestavljanju nove vlade spoznavajo, da ne bo nič z udobnim celjenjem ran. Foto: Axel Schmidt/ Reuters
Predsednik nenaklonjen novim volitvam
Begunska kriza je pretresla vse velike stranke sredinske Nemčije, predsednik Steinmeier pa proti novim volitvam prepričuje tudi v zavedanju »naloge, da Francija in Nemčija Evropo vodita v upanja polno, boljšo prihodnost«, kot je dejal med nedavnim obiskom »hriba smrti« v francoski Alzaciji, kjer je med prvo svetovno vojno umrlo do trideset tisoč vojakov obeh držav. Steinmeier je Hartmannsweilerkopf po nemško ali Vieil Armand po francosko obiskal skupaj s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ki se zavzema za obsežne reforme v območja evra.
Ko je krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel konec lanskega leta privolila v imenovanje socialdemokratskega zunanjega ministra Frank-Walterja Steinmeierja za predsednika države, so politični komentatorji pisali o njenih nesrečnih izbirah za predsedniški grad Bellevue. Zdaj bo politik, ki se je leta 2009 sam neuspešno potegoval za kanclerski položaj, morda rešil njen četrti mandat.
Predsednik Frank-Walter Steinmeier se v marsičem ne strinja s krščanskodemokratsko prvakinjo Angelo Merkel, a očitno verjame, da je kot zmagovalka volitev v bundestag najbolj pristojna za zagotavljanje politične stabilnosti. Vodilni socialdemokrati še naprej opozarjajo, da zdaj napovedani pogovori med SPD in konservativno unijo CDU/CSU ne pomenijo avtomatično še ene velike koalicije v Berlinu, a je že privolitev v pogovore velika sprememba prejšnjega načelnega zavračanja, ki ga je še posebno poudarjal predsednik SPD Martin Schulz.
Več drugih socialdemokratskih politikov ni bilo tako zelo prepričanih o upravičenosti odločitve za opozicijo takoj po razglasitvi slabih volilnih rezultatov, med njimi nekateri iz tako imenovane spodnjesaške politične naveze, v katero je v času kanclerja Gerharda Schröderja sodil tudi njegov šef kabineta Steinmeier. Drugi vplivni pripadnik tega kroga je Sigmar Gabriel, ki ne skriva dobrega počutja na položaju zunanjega ministra. Odkar so v liberalni FDP, še eni stranki s katastrofalnimi volilnimi rezultati po vladanju s krščanskodemokratsko prvakinjo, zavrnili »jamajško« koalicijo s CDU/CSU in Zelenimi, je Nemčija sredi politične negotovosti in v sredinskemu krilu SPD nočejo slišati očitkov, da se niso hoteli niti pogovarjati o novi vladi. Tretje mesto za nacionalistično Alternativo za Nemčijo prizadeva tudi njih.
Račun brez zelenega krčmarja
V strahu, da jih bo prihodnja kanclerka velike koalicije Angela Merkel spet peljala žejne čez vodo, pa nekateri vplivni socialdemokrati predlagajo priključitev Zelenih ter sestavo črno-rdeče-zelene »kenijske« koalicije. Nekdanja predsedniška kandidatka Gesine Schwan in nekdanji predsednik parlamenta Wolfgang Thierse sta v odprtem pismu Martinu Schulzu in parlamentarni prvakinji Andrei Nahles, objavljenem v časopisu Frankfurter Rundschau, priporočila vladno sodelovanje konservativcev, socialdemokratov in zelenih kot najboljšo rešitev za »politično zelo težak položaj« ter da bi se izognili »obdobju nemške nestabilnosti in nepreračunljivosti v evropski politiki in mednarodnih odnosih«.
Takšni predlogi pa so morda račun brez zelenega krčmarja. Zeleni, čeprav so svojo identiteto dolgo gradili na nasprotovanju nemškim konservativcem, so se med jamajškimi pogajanji odlično dopolnjevali s politiki konservativne unije in bi bili tudi po njihovem propadu naklonjeni vladnim povezavam z njimi, a zeleni prvak Cem Özdemir ne razume popolnoma, kakšna bi bila dodatna vrednost »kenijske« koalicije, ko pa bi imela že veliko večino v bundestagu. Schwanova in Thierse sta prepričana, da bi takšna koalicija olajšala notranjo prenovo njune stranke, za ta namen pa priporočata tudi vztrajanje pri politiki socialne pravičnosti. Po njunem mnenju to konkretno pomeni obračun z zahtevo po državni podpori prosilcev socialne pomoči šele po zmanjšanju lastnega premoženja na minimum, povišanje najnižje zajamčene plače, zagotovitev dostopnih stanovanj, varne pokojnine in enake priložnosti za izobraževanje in zdravstvo, pa še opazne spremembe v evropski politiki ter »koncept integracije v begunski in priseljeniški politiki z jasno humanistično in hkrati realistično orientacijo«.
V politiki nove koalicije davčne olajšave in pokojnine
Novi izdatki za begunce in socialo pa morda niso prioritete tistih nemških konservativcev, ki bi se precej raje skupaj z liberalci zavzemali za digitalizacijo družbe in druge spodbude v podjetništvu in ki so bili že do zdaj kritični do kanclerkinega popuščanja socialdemokratskim konceptom. In tudi v SPD je že bilo mogoče slišati kritike na predvolilno kampanjo kanclerskega kandidata Martina Schulza, ki se je že osredotočala predvsem na socialno pravičnost. Hamburški župan Olaf Scholz se zavzema tudi za »politiko rasti, ki bi vključevala vse državljane in državljanke« ter napredek in pravičnost med globalizacijo in digitalizacijo. Nekateri opazovalci že razmišljajo o politiki morebitne nove velike koalicije, za katero bi se zavzemali tudi »realni« socialdemokratski politiki, in poleg podpore predlogom francoskega predsednika Emmanuela Macrona za evrsko območje navajajo predvsem davčne olajšave in zvišanje pokojnin. Kritiki pa se seveda že sprašujejo tudi o ceni takšne velike koalicije.
